Tiskane izdaje
Na Dolenjskem je bil krškopoljec nekoč precej razširjen, po letu 1970 pa je začel edini slovenski avtohtoni prasec izginjati, saj so ga kmetje začeli nadomeščati s sodobnimi pasmami.
Leta 1990 so jih redili le še na 40 kmetijah. Samo na treh so se odločili, da bi krškopoljca obdržali v rodovniški reji.
Krškopoljska pasma je tedaj štela le 30 plemenskih svinj: po 15 letih se je povečala na kakih 300 svinj in 50 merjascev, kar je že dovolj, da ne bo propadla.
Krškopoljski prašič, edini ohranjeni avtohtoni slovenski prašič, je znan tudi po tem, da dobro izkorišča zelo raznovrstno krmo: od trave, sena in paše do žit, pšenice, ječmena, koruze, sojinih in podobnih koncentratov.
Prilagodljiv je na različne razmere reje: mogoče ga je rediti tako na prostem kakor v visoko produktivnih specializiranih hlevih.
Še posebno pa izstopa po kakovosti mesa. Izdelki iz njegovega mesa so bolj sočni, aromatični in mehki, poleg tega njegov špeh vsebuje bistveno več nenasičenih maščobnih kislin kakor mesni izdelki iz prašičev sodobnih pasem.
Zakaj je torej začel izginjati? Krškopoljski prašič, pravijo mu tudi črnopasasti, je bil do šestdesetih let prejšnjega stoletja skoraj edina pasma na tem področju, pravi magister zootehnike in kmet Andrej Kastelic, izjema so bile le nekatere »napredne« kmetije, ki so prešle na sodobne pasme prašičev.
Strokovnjaki so tedaj začeli primerjati plodnost krškopoljca na običajnih kmetijah in sodobnih pasem na modernejših ter ugotovili, da je krškopoljski prašič manj ploden, čeprav je imel zelo kakovostno meso, primerno zlasti za suhomesnate izdelke.
Problem je bila tudi zamaščenost. V tistih časih so domači, kmečki rejci želeli bolj zašpehane prašiče, kakršen je krškopoljec tudi bil. In tega zamaščenega prašiča, spitanega prav v ta namen, so primerjali s sodobnimi, nezamaščenimi pasmami.
Po drugi svetovni vojni je bila potreba po masti zelo velika, od leta 1960 pa z razvojem družbe zamaščenost ni bila več tako zaželena, še več, postala je celo nezaželena.
In ko so strokovnjaki primerjali vse vidike, so se odločili, da krškopoljski prašič ni več primerna pasma za takratne razmere, hkrati pa spregledali, da ima lahko vsaka pasma tudi pozitivne lastnosti.
»Pri krškopoljskem prašiču je prednost tudi ta, da lahko nalaga maščobno tkivo, če rejec tako hoče, če pa ne želi maščobe, ga krmi nekoliko skromneje in počasneje, tako da na koncu dobi prašiča, primernega za domače kmečke koline – špeha pa lahko tudi zmanjka,« sklene Andrej Kastelic, ki je kraškopoljca proučeval med diplomskim in magistrskim študijem zootehnike, redi pa jih tudi na svoji kmetiji v Žabji vasi.
