Tiskane izdaje
Slovenski državljani smo sprejeli evro kot nekaj samoumevnega. Nato smo bili tako ali tako navajeni. Imeli smo dinar, nato bone in zatem tolarje. Ob tem pa smo ves čas iskali zaščito z menjavo našega denarja v nemško marko po fleksibilnem tečaju. Torej, denar (valute) smo sprejemali, nismo pa se poglabljali v spoznavanje, kaj denar pomeni, kaj šele, da bi se po teh spoznanjih ravnali.
V Sloveniji smo uvedli evro 1. januarja 2007. Takrat so bile vse tolarske vrednosti spremenjene v evro po fiksnem tečaju 1 EUR = 239,640 SIT. Kar hitro smo spoznali, da se je splošna kupna moč zmanjšala s tem, da so cene občutno porastle, plače pa so ostale nespremenjene ali pa niso dosegale povišanja skladno s cenami. To pa se ni zgodilo samo v Sloveniji, npr. v Italiji so se drobnoprodajne cene čez noč podvojile (Ena kava je stal 1.000 lir, z uvedbo evra, pa 1 evro - po fiksnem tečaju 1 EUR = 1936,27 ITL). Tako mi kot Italijani pa verjetno še kdo, smo se ob pitju kave pritoževali nad vse večjo draginjo zaradi evra. Pri tem smo vzporedno v klepetu obdelovali še druge teme, ki so dnevno prihajale v eter (prekarnost, povečanje števila nezaposlenih, pomanjkljive zdravstvene storitve, večanje števila primerov korupcije, politične zdrahe itd.). Niti približno nismo čutili, kaj nam je pripravljal finančni sektor:
S sprejemom evra so Slovenija in druge evro države zgubile svojo valutno suverenost in s tem sposobnost, da s fiskalno in monetarno politiko uravnavajo svoje specifično gospodarsko okolje. V pogojih suverene valute je lahko država preko svoje centralne banke emitirala toliko denarja v obtok, koliko ga je gospodarstvo potrebovalo. Morebitni odvečni denar pa se je s pomočjo fiskalne politike potegnil iz obtoka. Sedaj, z evrom, pa je država padla na raven posameznega gospodinjstva. Toliko denarja imaš, toliko lahko potrošiš. Od slednje logike prihajajo pritiski k varčevalnim ukrepom. Pametna okolja, kjer si želijo večjih možnosti gospodarskega razvoja, uvajajo vzporedno valuto s fleksibilnim tečajem.
V času, ko smo se navadni smrtniki ukvarjali z vsakdanjim življenjem, so zagovorniki neoliberalizma pritiskali na privatizacijo javnega premoženja. Po načelu likvidiraj in privatiziraj so po vrsti pospravljali v žepe vse, kar so predhodne generacije vlagale v javni sektor (ta pojav je prisoten povsod). Zato so potrebovali denar, ki so ga dobili pri zvestih prijateljih v bankah. Banke so jim odobravale kredite iz čistega niča. Ali drugače povedano, za te kredite niso imeli kritja. Gospodarska kriza je ustavila ali celo nazadovala gospodarsko rast in tudi zato prej omenjeni kreditojemalci niso mogli vračati kreditov. Nastale so bančne luknje in, ker vrana vrani ne izkljuje oči, so ta privatni bančni dolg prenesli v javno sfero, v državni proračun. Vse to se ponovno sintetizira v varčevalnih ukrepih.
Naslednji element varčevalnih ukrepov je državni dolg. Najprej so se države nepremišljeno zadolževale in s tem sprožile dobro poznan mehanizem (IMF in drugih) zadolževanja in nato prisile k vračanju dolga in k strukturnim reformam. Strukturne reforme niso nič drugega kot razlastitev javnega dobra poceni prodaja tujcem državnih gospodarskih zmogljivosti, prodaja vode, privatizacija zdravstva in šolstva itd. Pri tem bi lahko spoznali elemente sovražnega dolga, ki pa ga je težko dokazati, ker so listine »zaupnega značaja«.
Zadolževanje držav, ne samo Slovenije, se nadaljuje vkljub vsem varčevalnim ukrepom. To je razumljivo. V gospodarstvo se ne investira, ker ni nihče izmed zasebnih vlagateljev tako neumen, da bo proizvajal stvari, ki jih ne bo možno prodati. Ljudje so tako ali tako brez denarja. Centralne banke pa trdijo in pri tem vztrajajo, da želijo pomagati gospodarstvu s kvantitativnim sproščanjem (EQ), vendar ta dodaten denar ga usmerjajo izključno bankam in podobnim špekulantom, ki nadaljujejo svojo hazardersko finančno igrico (denar dela denar). Po tej logiki lahko pričakujemo, da bodo posamezne države, poleg varčevalnih ukrepov, poostrile svoj davčni pritisk (predvsem) na nepremičnine navadnih smrtnikov (množično razlaščanje ljudi).
Omenjeno se dogaja na svetovni ravni in tudi v Sloveniji. Mi pa se ukvarjamo z marginalnimi, sicer hudimi problemi. Medsebojno se z užitkom prepiramo, namesto da bi složno zahtevali povečanje kupne moči. To bi lahko dosegli s kvantitativnim sproščanjem za ljudi (helikopterski denar), ki bi pomenil le priznanje delavcem, za kar so s svojim delom ustvarili (pretekle prenizke plače). Vzporedno s tem bi morali ljudje vztrajati pri uvedbi vzporedne valute, ki bi omogočila optimalno izkoriščanje razpoložljivih virov na določenem območju. V tem smislu je tudi možna in nujna uvedba UTD in to ne kot socialno kategorijo, temveč kot pravico vsakemu posamezniku do samo-realizacije, do katere je upravičen na tej stopnji razvoja. S takimi ukrepi bi lahko sprožili mehanizem povečevanja zaposlitve, varovanja okolja ... vse v smeri sonaravnega razvoja.
