Tiskane izdaje
Danes se gospodarjenje povsod prepoznava v povezavi bank, oblasti in velikih podjetji (tudi multinacionalk). Ta povezava je tako močna, da bi lahko trdili, da je finančni kapital ugrabil državno oblast in državno upravo. Ti poslušno sprejemata takšna pravila igre, da kapital pospešeno pridobiva bogastvo na račun siromašenja ljudi. Poglejmo samo obdavčitev: delo je obdavčeno po progresivni davčni stopnji, medtem ko je donos kapitala obdavčen po enotni davčni stopnji.
Primeri sistemske korupcije lahko pomenijo tudi javno-zasebna partnerstva. Namen zasebnikov pri sodelovanju z javnim sektorjem je zagotoviti si stabilne pogoje poslovanja brez tržnega tveganja in dovolj visoko donosnost, ki jo daje javni sektor preko davkov. Tovrstna prepričanja so tako spodbudna, da se ustvarjajo mreže klientelizma oziroma ozkih družinskih in prijateljskih povezav, ki si medsebojno zagotavljajo materialne in nematerialne koristi.
V proizvodnjo vloženi kapital si zagotavlja visoko donosnost na račun vse nižjih plač delavcev in prekarnih pogojev dela. Človeške vire se celo obravnava kot material, ki ga po uporabi odvržeš. Dobički iz kapitala se selijo v iskanju najvišje donosnosti ali pa se celo skrivajo v davčnih oazah. Delovna sila pa je praviloma vezana na neko geografsko območje. Iskanje dela drugod za njo pomeni premagovanje jezikovnih in kulturnih ovir in celo doživljanje šovinističnih izgredov. Poleg tega so plače tako nizke, da praviloma ne pokrivajo življenjskih potreb. Zato večina posega po kreditih. Tako se ulovijo v mrežo sodobnega tlačanstva, kjer so bančniki sodobni fevdalci, odplačevalci kredita pa novodobni tlačani.
Dolgoletno tovrstno početje je pripeljalo do vse večjega razhajanja med bogatimi in revnimi, med enim odstotkom najpremožnejših in 99 odstotki ostalih. Podatki iz Davosa navajajo, da osemdeset najbogatejših na svetu premore toliko kot 3,5 milijarde najrevnejših ljudi.
Dokler bo težnja k modelu, v katerem denar ustvarja profit (ne pa delo), se obstoječe stanje ne bo spremenilo. Zavedanje tega nas navaja na nujo, da vzpostavimo nove vzorce (paradigme) gospodarjenja in reševanja naših vsakdanjih problemčkov. Zato bi se morali povezovati v iskanju najboljših možnosti skupnega delovanja za pridelavo in predelavo hrane, za zmanjševanje porabe energije ob njenem istočasnem pridobivanju iz obnovljivih virov, za zaščito vode in našega dragocenega okolja in, končno, za našo osebno rast. Saj naš stari pregovor pravi: »v slogi je moč.«
