Tiskane izdaje
Državni zbor RS je dne 24. maja 2013 z 78 glasovi za in 8 glasovi proti sprejel fiskalno pravilo. Začelo bi veljati 2015. S tem smo Slovenci obsojeni na varčevalne ukrepe, beri na zmanjševanje socialnega standarda državljank in državljanov in na privatizacijo javnega premoženja.
To, kar danes imenujemo fiskalno pravilo, si je izmislil Guy Abeil, francoski uradnik, leta 1981. Tedanji predsednik Francije Mitterrand ga je spraševal, kolikšni naj bi bil proračunski primanjkljaj. Potrebovali so enostavno pravilo, ki bi določalo letno maksimalno javno porabo za interne namene. Pripravljavcem predloga in Guy-u Abeil-u so se vse rešitve zdele preveč zapletene. Spomnili so se na proračunski primanjkljaj in ga postavili v odnos do bruto nacionalnega dohodka. V tistem letu je ta vrednost znašala 3 procente. Postopek je trajal eno uro.
Deset let pozneje, ko je bilo potrebno določiti kriterij za proračunski primanjkljaj monetarne unije, je tedanji francoski finančni minister Trichet pojasnil, da Francija uspešno uporablja pravilo treh odstotkov. Tako je ta kriterij bil vnesen v Maastrichtsko pogodbo. Da bi politično prepričali širšo javnost v pravilnost takšnega kriterija, so ekonomisti (z birokratskim navdihom) ponujali razne znanstvene in strokovne utemeljitve. Dejansko pa so članice monetarne unije že od leta 1993 življenjsko zavezane pravilu »izpod palca«.
Zlato fiskalno pravilo ne upošteva gospodarskih ciklov tako, da v krizi povzroča ljudem obup in celo stradanje. Močno so mu celo nasprotovali Nobelovi nagrajenci za ekonomijo (npr. Peter Diamont, Kenet Arrow, Willim Shappe in Eric Maskin). Drugi ekonomisti so napovedali, da bo ta fiskalni prisilni jopič uničujoče deloval na gospodarstvo držav. Osebno menim, da je ta določba gospodarsko kriminalno dejanje, naperjeno proti bodočim generacijam.
Članice EU, Nemčija, Italija, Slovenija,... pa so šle še korak naprej in so zlato fiskalno pravilo zapisale celo v ustavo. Tako ga ni možno odpraviti niti z referendumom. Namesto, da bi politiki preverili gospodarsko sodobnost Maastrichtskih določb in namesto, da bi se znašali nad finančnimi špekulanti in goljufi, zahtevajo, da breme krize nosijo državljanke in državljani, ki za krizo niso odgovorni oziroma ne vedo niti, za kaj se gre.
Gospodarska politika neke države se mora ravnati glede na gospodarske okoliščine. Glede na krizo bi zato lahko upravičeno pričakovali večje javne investicije iz proračunskih sredstev. »Pametni«, pridni in ubogljivi Slovenci pa varčujemo na račun ljudi za vsemogočni kapital. Bravo!
