Tiskane izdaje
Iz okolja sem dobil in še vedno prijemam razlage: »Domovino zapuščajo, ker ni dela in ni zaposlitve. Če pa imajo srečo, da so umeščeni v vrste delavcev, pa je njihovo plačilo tako skromno, da se komajda preživljajo iz mesca v mesec. Nimajo pa bodočnosti«. Tovrstna razlaga me nikoli ni prepričala.
Medtem ko se številni posamezniki ukvarjajo s svojim preživetjem, je podtalno na delu sistemska korupcija. Na primer javni sektor. Nekateri smo prepričani, da je javni sektor podhranjen, medtem ko drugi mislijo, da je v preveliko breme našemu gospodarstvu. Menim, da imamo eni in drugi prav.
Učinkovito zdravstvo, šolstvo, itd. je v dobrobit vseh nas. Ni pa v redu, da oblastna politika podpira razkrajanje javnega sektorja. Formula je zelo preprosta, zaposlovanje manj sposobnih ljudi (ali nesposobnih) na ključnih mestih.
Ti so postavljeni tja, da se delo ne opravlja kakovostno, da zapletejo postopke in vnašajo zmedo. Istočasno se obdajajo z mrežo privržencev. Za to početje si tudi mastno zračunajo. V javnem sektorju jih prepoznamo po nesorazmerno visokih plačah (oz. prejemkih) glede na okolje, kjer delujejo, ali po konfliktih interesov. Dobre delavce in dobre strokovnjake »preganjajo«, ker ogrožajo sistemsko korupcijo. Zato morajo najboljši zapustiti svoje delavno okolje, mlade sposobne pa sploh ne zaposlijo, da ne bi sistemski korupciji povzročali probleme. Na zunaj doživljamo javni sektor kot neučinkovit sistem in v to nas oblastna politika celo prepričuje. V bistvu to oblastna politika sprovaja navodila (EU, WTO,...itd.), da je potrebno javne dejavnosti privatizirati. Za privatizacijo je potrebno naklonjeno javno mnenje, ki se ga ustvarja s slabimi storitvami javnega sektorja.
Menim, da se moramo v naših razpravah usmeriti v razkrinkanje sistemske korupcije in njenih nosilcev (z imeni in priimki). Lahko pa začnemo s tem, da bojkotiramo medije, ki ne opravljajo svojega poslanstva.
