Tiskane izdaje
Malavi gre h koncu in dežela je bila razočaranje; se zgodi. Iz najbolj prijaznega koščka Afrike izpred dveh desetletij se je spremenil v enega največjih beračev na celini. Ne da bi bil danes kaj bolj reven ali bogat kot nekoč; življenje v vaseh se ne spreminja. A na pomoč smo mu prišli zahodnjaki. V hordah, stotinah in tisočih. Kaj je lepšega, kot pomagati majhni in revni deželi prijaznih ljudi, dolgega jezera in čudovite hribovske klime? Samo v mali vaški kliniki Cape Mc'Claira prostovoljno pomaga enajst belih študentov medicine. Drugi učijo plemenske ribiče loviti jezerske some. Tretji in četrti uvajajo lutke v osnovnošolski pouk, peti delijo tablete HIV-pozitivnim bolnikom. Za to seveda niso plačani, prej nasprotno: plačaj in lahko mi boš pomagal. Afričani gotovo niso neumni. Mnogi belci prihajajo mednje v iskanju samih sebe, z občutkom krivde zaradi bogastva svojih otroštev. Torej plačaj.
Ne obtožujem Afričanov in še manj Malavijcev. Le dajem ne več. Ker z miloščino dobre in poštene ljudi spreminjamo v berače.
Gospod, dajte mi denar
V Mulandžiju, povsem na jugu dežele, sem fotografiral čajne nasade. Mehka zelena barva se je vlekla proti vznožju gora, vmes pa so ždele male kolibe delavcev. Eden od njih je prišel do mene. »In čigava je ta plantaža?« sem ga vprašal.Očitno je končal šole, njegova angleščina je bila zelo dobra. »Hočeš klepetati? Daj mi petsto kvač in bova klepetala,« je rekel. Petsto kvač so trije dolarji. Nič kaj zares veliko v svetu, iz katerega prihajam. »In koliko zaslužiš na plantaži?« »Sto osemdeset kvač. Reven sem. Daj mi denar.« In vedno znova je bilo enako. Otroci so v čudovitih jutrih, ko sem s fotoaparatom poskušal ujeti utrinke vaških življenj, hodili za mano in vpili: »Gospod, dajte mi moj denar. Gospod, dajte denar.«
Tega včasih ni bilo. Le revščina in razpadanje sta še vedno enaka. Ne, miloščine in mednarodna pomoč ne pomagajo.
Halo, mam'ce
A turistična središča in vasi vzdolž glavnih cest gotovo ne smejo biti merilo za ocenjevanje dežele. Zapeljem se torej po makadamu v hrib in čez pol ure se pred mano na planoti odpre vasica. Kup žensk v dveh ogromnih sodih na ognjih nekaj kuha. »Halo, mam'ce, kako ste kaj? Hej, saj ve ste pa drugačne, a ne, da ste drugačne?« Vesele so me. Kdo ve, če je med njih sploh že kdaj zašel turist. Kandole se imenuje vasica nekaj desetih kolib in ena od mlajših deklet zna za silo angleško, verjetno še vedno hodi v šolo.
Nikjer pa ne vidim nobenega moškega. Mam'ce me obkrožijo, starka s komajda še nekaj zobmi me posvoji in s širokim smehom popelje v kolibo, kjer v še dveh sodih vre penasta rjava brozga. »Koruza zmeljemo, kuhamo, sladkor, pustimo tri dni. Potem piti. Zelo dobro, hrana, pijača, tudi alkohol.«
Odpodi muhe s plastičnega vrča, odmakne peno in mi zajame. Pošteno se odžejam in mam'ce se mi smejijo na široko in iz dna srca. Fotografiram, presrečne so, in še bolj se mi smejijo. In govorijo med sabo. Dekle mi prevede: »Morda lahko plačati dvesto kvač? Za sladkor – več sladkor, več alkohol.« Cena je poštena, z veseljem dam in ponovno zavriskajo.
Hočejo denar
»In kje mrtev človek?« vprašam. »Pokopališče. Spodaj, na dnu vas. Vsi moški tam. To pa žena od mrtev človek.«
Pokaže mojo mam'co, ki se smeji še bolj na široko in iz srca. Ups, pomislim, to je pa zanimiv običaj. Mož ji tam spodaj leži na parah, njo pa razganja od veselja. A sem si razložil, da bo duša pokojnega tako z manj slabe vesti odšla na večno pot; marsikje je tako. Razumem, a bi se vseeno rad poklonil tudi pokojnemu. Bo šlo?
Ženske očitno ne smejo tja dol. Prevzame me mlad fant, nekako čuden v svoji napol pritlikavi zgrbljenosti. Vodi me skozi vas in kup otrok nama sledi v gosji vrsti. A govorijo le med sabo, ponavljajo očitno edine angleške besede, ki jih znajo. »Daj mi biblijo. Knjigo. Svinčnik.« Začuda pa ne omenjajo denarja.
Le zgrbljeni pritlikavec je za razred više od neuke otročadi.
»Dam ti deset dolarjev, kupim tvoje čevlje.« Hodi poleg mene in ponavlja kot mantro, vso pot do pokopališča. A je očitno zamešal, kdo naj bi komu kaj dal. »Jaz ti dam deset dolarjev, kupim čevlje.«
Ceremonija po dolgih letih
Na koncu vasi so med grmovjem rasli križi in med njimi zidani nagrobni kamni. Kakšnih dvajset možakarjev je posedalo okoli kupa zidakov in nikomur se ni zares mudilo. Med njimi so krožili vrči s kabango.
»Delamo nagrobnik,« so povedali. »Čez dva dni bo končan in bo velika ceremonija. Takrat bomo zares pili.« »In kje je pokojnik?« me le zanima. »Spodaj. Pokopan. Že petnajst let.« »Petnajst let?« »Družina je zbirala denar za ceremonijo. Zdaj vse urejeno, velika ceremonija in duša v nebesa.«
Aha, končno sem razumel tudi veselo vdovo. Nazaj grede pa sva se zmenila tudi z malim grbavcem. Dal sem mu sendvič, ki sem ga kupil v Sparu v Lilongveju in se ga veselil zadnjih nekaj ur. Bil je zadovoljen s poslom, dokler mu ga moja mam'ca ni zaplenila. In ko sem odhajal, so mi ženske mahale in vriskale od veselja, le mali poslovnež je za vsak primer še enkrat prišel k meni in predlagal: »I give you ten dollars, buy shoes - okay?«
