Z Laro edina belca na kraljevi ceremoniji

Za trideset kilometrov peska do splava v Sitotiju, ki prevaža potnike in redke avtomobile prek Zambezija, sem naslednji dan potreboval štiri ure trdega garanja. Nekaj kolib, nametanih vzdolž reke, je pomenilo vrnitev v civilizacijo. Z mrzlim mozijem, zelo užitnim lokalnim pivom vred.

Z veliko hondo po vaseh, kjer ni mopedov

Vsaj dvajset fantov, juncev na vrhuncu moči, je posedalo v senci gostega drevesa. Ponovno razložim, od kod prihajam. A poenostavim in združim zdajšnjo pot s tisto izpred par let: iz Evrope, pol leta na poti, 25.000 kilometrov.

»Eeeeee,« na dolgo zatugejejo in nekateri mi ne verjamejo povsem. V teh vaseh ni mopedov, predragi so. In da bi kdo z motorjem lahko potoval tako daleč, celo do Lusake, jim je povsem nepojmljivo. A »big honda« jih vseeno prepriča: »Very big ... uuuuu, very strong. Six months? Tc-tc-tc ...«

Zatem pa se običajno najde vaški intelektualec: »In kaj boš na taki poti storil, da bi pomagal nam, revnim Afričanom?«

Odgovor znam na pamet, sploh v zadnjih dneh, ko gledam vso to ogromno vodo Zambezija in vedno znova poslušam, kako rodovitna je njihova peščena zemlja.

»Nehaj čakati na pomoč drugih in začni delati s svojimi rokami«

»Dal ti bom nasvet,« rečem. »Zelo pomemben nasvet. Če se ga boš držal, ti lahko spremeni življenje. In tukaj boš imel raj.«

»Yes??« se mu zasvetijo oči.

»Nehaj čakati na pomoč drugih in začni delati s svojimi rokami. Samo to!«

Razočaran je, očitno je pričakoval kaj bolj izvedljivega. A vse le še ni izgubljeno. »Preden greš ... mi lahko pustiš darilo? Kaj majhnega, da se te bom spominjal. Only twenty dollars, samo dvajset dolarjev bo dovolj, za spomin.«

Dvajset dolarjev je v teh krajih solidna tedenska tedenska plača. Potegnem iz žepa bankovec in ga povprašam po imenu. »Alan,« pravi, z novim žarom v očeh. Očitno še ne vidi bankovca, za petdeset kvač je.
»Only for memory. Yes?« Seveda, samo za spomin.

Napišem na bankovec: to Alan, for eternal memory. In mu ga dam. Petdeset kvač je en cent, celo v teh krajih nič.
Ni zares jezen. Le na tla ga vrže. »You no good, ne dober,« pravi. »Ti ne dober spomin. You go.«

Humanitarci navajali Afričane, da je beli človek Dedek Mraz

V Zambiji je sicer neprimerno manj prosjačenja kot v Malaviju. Ker je v državi tudi bistveno manj humanitarnih organizacij, ki bi Afričane navajale, da je beli človek Dedek Mraz in je torej treba le stegniti roko, kadar koli pride mimo. A mogoče le niso vsega krivi le humanitarci in ljudje dobrega srca ter namenov?

V Mongu sem naslednji dan naletel na veliko ceremonijo. Enajsta obletnica ustoličenja njegovega visočanstva, vrhovnega kralja plemena Lozi, Lubosi Imwikuja II. Popoldan se bo pokazal podanikom pred palačo in mu bodo peli in plesali v njegovo čast.

Z Laro edina belca na kraljevi ceremoniji

Z Laro sva bila edina turista – in edina bela obraza – zelo daleč naokoli. In s tisoč dvesto kubičnim beemvejem komajda diskretna in težko neopazna. Pred palačo, kjer je manjša skupina ljudi že plesala, so naju hitro predstavili moškemu očitno visokega statusa.

Tretji po hierarhiji, mi je zašepetala ženska v vlogi kulturne ministrice. Takoj za kraljem in premierjem. Induna Inete se imenuje njegova funkcija, mojster ceremonije in uradni glasnik dvora.

Povabil naju je v nekakšno skladišče, kjer je poleg mize ležalo truplo sveže zaklane krave in nas gledalo z očitajočim pogledom povsem nedolžnega bitja.

Ljudje nas ne smejo videti govoriti zunaj, nama je razložil z Laro. Ni po protokolu, visoko funkcijo imam.
Povprašal sem ga o odnosu vlade v Lusaki do njihove plemenske organiziranosti. A mi žal ni smel odgovoriti, moral bi dobiti dovoljenje od kralja.

Kraljeva družina diamantov in nafte ne da

Dal sem mu svojo vizitko: Zvone Šeruga, travel writer. In njegovo cenjeno ime?
»Po protokolu vam ga žal ne morem dati, moj svetovalec vam v tem pogledu lahko pomaga, če se mu bo zdelo primerno. «

Kljub temu pa sva dobila dovoljenje, da bova popoldan smela fotografirati kralja in celotno ceremonijo. Ni sicer po protokolu, a v njegovi moči je, da tokrat naredi izjemo.

Dnevne temperature konec deževne dobe posegajo proti štiridesetim stopinjam celzija. Vrnila sva se s prvimi sencami in v množici spoznala Davida, mladega intelektualca z daljnega vzhoda države. Bil je vodja opazovalne misije na nedavnih predsedniških volitvah in po mesecu dni med Loziji jih vsaj malo že pozna.

»A so drugačni, zelo drugačni,« pravi. »Nekaj posebnega med zambijskimi plemeni.«

Razloži nama: Angleži so jim dali pred stoletjem zaradi sodelovanja s kolonialno oblastjo bistveno večjo samostojnost kot ostalim ljudstvom, zato se je njihovi hierarhiji tudi uspelo obdržati. Ob osamosvojitvi so se sicer priključili Zambiji, a vsi s tem še danes niso zadovoljni. Pravijo, da jih država zapostavlja, da živijo v revščini in pozabljeni na robu vsega. A neuradno se ve, da prav kraljevska družina najbolj zavira razvoj. Na njihovi zemlji naj bi bili diamanti in nafta, zato želijo osamosvojitev, šele potem bodo dovolili tujemu kapitalu izkoriščanje podzemnega bogastva.

Protokoli in plačilo za fotografije

Veliko vprašanj še imam, a prevzame naju eden od dvornih svetovalcev in nama določi častni mesti v loži takoj poleg dostojanstvenikov. Nekaj stoglava množica vse bolj narašča, folklorne skupine plešejo in udrihajo po bobnih. Začnem fotografirati. A po desetih minutah pride iz palače moj jutranji znanec, mojster ceremonije. Ne, njegovega imena mi v tem času ni uspelo izvedeti.

»Protokol narekuje, da morate za fotografiranje njegove visokosti plačati,« mi pravi. »Koliko lahko ponudite?«
To je bilo nekaj novega. In koliko naj ponudim kralju, ki sedi na zalogah nafte in diamantov? Deset dolarjev, kot včeraj v Kandži? Tisoč? Vaško šolo in dispanzer za otroke?

Z Laro sva še vedno edina tujca na prostranemu dvorišču palače. Povsem mimo protokola razložim možakarju, da bom s fotografijo in z besedo prenesel delček njihove kulture in življenj ljudem v Evropi in da tam kraljem za to pač nismo vajeni plačevati.

»Tako zahteva protokol. Koliko lahko ponudite?«

»Petdeset tisoč kvač,« sem rekel. »Deset dolarjev.«

»Prenesel bom ponudbo kralju. Počakajte tukaj, tačas ne smete fotografirati.«

Prireditev bi se sicer že morala začeti, raja je čakala na soncu, dostojanstveniki pa so sedeli na svojih plastičnih stolih, se klanjali drug drugemu, poklekali pred višjimi od sebe in z mehkim ploskanjem pozdravljali vrstnike. Nekateri moški so bili oblečeni v tradicionalna nabrana krila in jopiče, ki so spominjali na stare mam'ce v naših hribih.

Mojster ceremonije pa je moral s kraljem in gotovo še nekaj svetovalci razpravljati o moji ponudbi. Odgovor mi je bil že jasen.

Zaradi škrtosti ostal brez fotografij

»Žal, mi je,« čez deset minut sklepe posveta prenesel tretji po rangu na dvoru lozijskega kralja. »Njegovemu visočanstvu se zdi vaša ponudba neprimerna.«

»Tudi meni in jo torej umikam. Če vam je prav, bom ostal tukaj in ne bom fotografiral.«

»To lahko dovolim, protokol o tem nima posebnega mnenja. Zdaj pa, če dovolite, bomo začeli ceremonijo.«
Dovolil sem. In prihranil deset dolarjev. Zvečer si bova zato z Laro privoščila solidno večerjo.

Upam pa, da njegovo visočanstvo Lubosi Imwiko II. zaradi moje škrtosti tisti večer niso bili lačni, bognedaj!