Moril, ker so ga 
Romi ropali?

Vidic naj bi prišel v Žabjak, obema ponudil kombi železa in ju zvabil v objekt groze.

Objavljeno
09. februar 2011 21.04
Lovro Kastelic
Lovro Kastelic
ZALOG, ŽABJAK, DRGANČEVJE – Ali si nemara predstavljate svetovno znanega poslovneža Billa Gatesa, da bi zaradi nenehnega izsiljevanja povsem izgubil razsodnost in šel na morilski pohod? Prav takšen scenarij se je na mikroravni sinoči zgodil v Zalogu, v neposredni bližini dolenjske prestolnice. Včeraj ob pol štirih popoldne je namreč znani novomeški podjetnik, 58-letni Stane Vidic iz Črmošnjic pri Stopičah, vzel stvari v svoje roke in v svojem poslovnem objektu ustrelil 57-letno Olgo Kovačič, njenega sina, 32-letnega Veljana, pa ranil. Uro pozneje si je v osem kilometrov oddaljenem Drgančevju, na dvorišču svojega gradbenega podjetja, sodil še sam.

V zraku sicer še vedno visita dva scenarija. Po prvem naj bi Vidic prišel v romsko naselje Žabjak in ženski, sicer ženi nekdanjega romskega svetnika Danka Brajdiča, ponudil kombi železa, ki naj bi ga imel v Zalogu. Olga, njen sin in Vidic naj bi se nato odpravili tja.

Po drugem scenariju pa naj bi Vidic žensko in njenega sina zalotil pri kraji železa.

Odšli smo na kraj nesreče in prisluhnili tragičnim usodam. Palica ima vselej dva konca, resnica pa je tu, nekje vmes. Že zdaj pa je jasno, da pri tej tragediji nosi del krivde tudi država, ki ne želi, ne zna ali pa ne zmore urediti romskega vprašanja.

Po kombi železa

Ljudje so ogorčeni, Romov se bojijo, ti pa kot vselej nič ne vedo. Tudi nekdanji romski svetnik Zoran Grm, ki je prišel obiskat žalujočo družino Kovačič, ni mogel verjeti. »Vidic je bil res vreden svojega videza!« je slikovito opisal karakter morilca, ki ga je imel za poštenega moža. Prav nič morilskega ni videl na njem. »Žabjak je odlično oskrbel s kanalizacijo,« ga je še pohvalil in šel počasi s cigareto v ustih tolažit Veljana. Ta je bil še vedno v šoku in je nekako sestavljal slike krvavega dogodka, ko je pred očmi izgubil mamo. Pokazal nam je strelno rano, glas se mu je tresel. »Vidic je prispel z džipom in me iskal!« se je spominjal Veljan. Romi so se začeli zbirati. Glas neke ženske, ki naj bi bila Olgina krščenka, nam je povedal, da naj bi imel Vidic vseskozi roko v žepu. Povedal jim je, da ima za njih železo. »In kaj naj bi storila z mamo? Mož, ki smo ga dobro poznali, nam je ponujal kombi železa. Seveda sva šla z njim! Tudi če bi nam vi ponujali železo, bi šli zraven!« Veljanu se je zdelo sumljivo samo to, da Vidic ni dovolil, da gre z njima še njegov mlajši brat, okoli trinajst let star Roki, ki je sicer vselej zraven, ko gre za tovrstne kupčije. »Ta malega pusti doma!« naj bi mu Vidic gromko svetoval. Potem ju je z mamo odpeljal do kombija renault trafica, polnega železa, ju povabil v objekt in opravil, kar je očitno od Vidica zahtevala usoda. »Dvakrat je s pištolo na hitro ustrelil, pam, pam!« je vidno prestreljen opisoval Veljan. Olga Kovačič je bila takoj mrtva, njen sin pa je ranjen zbežal do najbližjih, k Dergančevim. Od tam so ga odpeljali v bolnišnico. »Imel sem ogromno sreče!«

»Ali ste ga kdaj izsiljevali,« nas je še zanimalo. »Ne, nikoli, res nikoli, mi nismo takšni,« nam je z nedolžnimi očmi povedal Veljan. Vsi zbrani Romi, ki jih je bilo na dvorišču pred hišo zdaj pokojne Olge čedalje več, so mu prikimali.

Počil mu je živ'c

Staneta Vidica, ki so ga prav vsi naši sogovorniki, tudi Romi, opisali kot izjemno miroljubno in zgledno osebo, je moralo več kot očitno nekaj pošteno vreči iz tira. Nekaj se je moralo zagotovo dolgo kuhati v njegovi glavi, ki je naposled nerazsodno zavrela.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Vem, da so ga Cigani nenehno maltretirali, to vem.«