Tiskane izdaje
Živa Tavčar je že v osnovni šoli vedela, da bo učiteljica. »Zaljubila sem se v biologijo. Ko je učiteljica v 7. razredu razlagala o listnih režah, sem si rekla: Tudi jaz bi rada tako za katedrom razlagala o naravi,« je začela pripovedovati sogovornica, bodoča učiteljica biologije in gospodinjstva, ki je tudi odraščala v družini pedagogov. Pot do poučevanja ji bo vzela še nekaj časa – po diplomi jo čakata pripravništvo in strokovni izpit –, dotlej pa si bo, kakor ves čas med študijem, finančno pomagala s priložnostnimi deli.
Devet let je bila vaditeljica drsanja in rolanja, zadnjih nekaj let pa si denar služi z občasnim statiranjem. Najraje se pomeša med množico, vloge, ki bi izstopala, ni imela. Nastopila je, denimo, v oglasu za mobilnega operaterja, v kateri je bila v prvem planu glasbena skupina Siddharta. »Včasih delamo s kakšnimi igralci ali glasbeniki in je prav prijetno,« je omenila eno od prednosti, ki jih ne ponuja prav vsako delo.
Občinstvo, mimoidoči
Vloga statista je preprosta. »Ponavadi smo občinstvo, mimoidoči ali navijači. Včasih se samo sprehajamo, drugič moramo biti veseli, skačemo, vzklikamo, mahamo, kričimo, ploskamo, se smejimo. Naročijo nam, v kakšne barve naj se oblečemo; včasih dobimo njihovo garderobo, včasih nas tudi naličijo ...« je opisovala sogovornica.
Za statiranje je izvedela od prijateljice, ki dela na tem področju in jo redno obvešča o snemanjih. Ali se bo odločila za sodelovanje, je odvisno od študijskih obveznosti.
»Včasih je potreben kasting, kar pomeni, da nas fotografirajo, posnamejo našo predstavitev, pri kateri opazujejo mimiko, glas, način govora, v nekaterih primerih pa moramo pokazati tudi svoje veščine. Za enega od oglasov so nas na primer preizkušali, kako spretni smo na rolerjih,« je nizala izkušnje. »Delo je razgibano in družabno, saj spoznaš nove ljudi. Pravzaprav so se med nami že stkala prijateljstva, ker je ekipa že stalna. Lokacije snemanja se menjajo; od ladjice na Ljubljanici do Vršiča, snemali smo tudi pod Nanosom,« je sogovornica predstavila pozitivno plat statiranja.
Pa negativna? »Veliko časa smo samo v pripravljenosti. Posamezni kader ponavljamo tudi deset- ali večkrat. Zato to delo ni za nekoga, ki nima potrpljenja, ga iz tira spravi čakanje ali ne mara ponovitev. Kakor koli, jaz se še nisem naveličala,« je povedala Ljubljančanka, ki se v prostem času veliko ukvarja s športom (dolgo je trenirala ples, zadnji dve leti pa jo je premamilo športno plezanje) in glasbo.
Včasih dva avtobusa statistov, včasih le deseterica
Čeprav je delo občasno, statisti dobijo malico; na voljo so jim kava, čaj in sokovi. Če je snemanje daljše, dobijo kosilo. Poskrbijo tudi za prevoz na lokacijo snemanja in nazaj. Včasih sta na snemanju za dva avtobusa statistov, včasih jih potrebujejo samo deset.
»Ne, nisem si ogledala vseh oglasov, v katerih sem se pojavila,« je odgovorila na vprašanje, ali si vsakič pogleda končni izdelek.
Z navdušenjem že pričakuje film Gorana Vojnovića, zasnovan po knjižni uspešnici Čefurji raus. »Knjigo sem prebrala in bila mi je všeč. V mojih rokah se je znašla, ko sem pripravljala seminarsko nalogo o priseljencih in njihovih potomcih. V kadru, v katerem sem statirala, so igralci igrali košarko, mi pa smo na tribuni navijali. Dali so nam navodila, kakšne glasove naj bo slišati. Zabavno je bilo!« je vtise strnila Živa Tavčar.
