Tiskane izdaje
Zgodba Koki Veber je marsikomu že znana. Leta 1970 je iz Kalkute v Ljubljano sledila nekdanjemu možu. Po ločitvi se je on vrnil v Indijo, ona pa je Slovenijo sprejela za svojo domovino. Pred dvema desetletjema je postala samostojna podjetnica. Danes vodi osem trgovin z indijskimi izdelki, njena hči Vesna Nisha pa indijsko restavracijo v Ljubljani.
Prvi stik z drugačno kulturo in načinom bivanja je bil težak. »Največja ovira je bil jezik, saj slovenščine nisem razumela,« je Koki Veber razlagala v tekoči slovenščini. Naučila se je je na jezikovnem tečaju.
»Druga velika sprememba je bilo dejstvo, da vsi nekaj delajo. V Indiji nas niso vzgajali v tem duhu, da bomo nekega dne hodili v službo. Ženska je bila vedno gospodinja, skrbela je za otroke in družino svojega moža. A kmalu sem se zaposlila in se navadila na delovni ritem. Če bi se vrnila v Indijo z nekdanjim možem, bi morala ostati doma. Ko pa enkrat premakneš meje, ni poti nazaj. Ne bi več mogla biti gospodinja,« je razmišljala Koki Veber, ki so ji indijskega moža izbrali starši.
Prvo poglavje: pometanje
Delati je začela v trgovini Intershop. »Šef je poznal moža in zdelo se mu je, da se ujemam z njegovim konceptom. Odpiral je namreč trgovino z indijskim in kitajskim blagom. Kot Indijka sem v zgodbo prinašala nekaj eksotičnega,« je dejala.
Najprej je v trgovini, v kateri je službovala 21 let, delala kot študentka, pozneje so jo zaposlili. V prvi službi je osvojila veliko poglavij: »Prvo, kar sem se naučila, je bilo pometanje. V Indiji imamo namreč drugačne metle... Zanimivo je bilo delo in sporazumevanje s strankami. Moje znanje slovenščine je bilo šibko, a sem se trudila, zato so mi kupci pogosto pogledali čez prste,« je povedala z nasmehom.
Ko je podjetje prevzel drugi lastnik, ona pa je vmes še drugič postala mama – prvo hči Vesno Nisho, ki v Ljubljani vodi indijsko restavracijo, ima iz prvega zakona –, se je odločila za nov korak: »Imela sem majhnega otroka in delovni čas mi ni ustrezal. Pol leta sem bila brez službe, nato pa sem se odločila za samostojno podjetništvo. Vendar je bilo moje znanje o poslovnem svetu slabo. Nisem vedela, denimo, kako se uvaža blago. Po Indiji sem iskala poslovne partnerje in tipala teren. Postopoma sem se vsega naučila. Prehodila sem težko pot,« se je spominjala svojih prvih podjetniških korakov leta 1991. Takrat je že imela slovensko državljanstvo, zato z urejanjem dokumentov pri odpiranju podjetja ni bilo težav.
Drugo poglavje: lastna trgovina
Prvo trgovino je odprla na Petkovškovem nabrežju, danes ima v Ljubljani štiri. Ves čas se je podjetje, ki ga od začetka vodita z možem, uspešno širilo. Zdaj imata osem trgovin v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru; v njih je redno zaposlenih 25 ljudi. Mrežo trgovin je morala širiti tudi zato, ker pri Indijcih ni mogoče naročiti majhnih količin: »Zmenim se za dvesto kosov določenega izdelka. Ponavadi hočejo približno sto več, vendar je to za tako majhen trg, kot je slovenski, preveč,« je poudarila in dodala, da slovenski trg prav zaradi majhnosti za podjetnike iz Indije ni tako zanimiv, kot sta, denimo, francoski ali nemški. S poslom je zadovoljna kljub gospodarski krizi (ta je dobiček zmanjšala za 30 odstotkov).
Si je kdaj predstavljala, da bo ustvarila uspešno podjetje? »Nikoli si nisem mislila, da mi bo uspelo kaj takega,« je Koki Veber, ki sicer prihaja iz trgovske družine, ponosna na svojo poslovno pot. »Slovenija je postala moja domovina. In hvaležna sem ji, da mi je ponudila priložnost,« je povedala sogovornica.
O Slovencih pravi, da imajo odlične delovne navade. »So zelo delavni. Pri Indijcih delo ni tako razgibano, vse je bolj umirjeno, ritem je počasnejši. En dan čakanja ne pomeni nobene težave,« je primerjala obe okolji.
Tretje poglavje: potovanja v Indijo
V Indijo potuje štiri- do petkrat na leto. »V zadnjih desetih letih se tudi v Indiji stvari spreminjajo. Mladi si želijo kariere, dekleta študirajo, nočejo ostati doma, rade bi se zaposlile. Tudi pri starejših je drugače, kot je bilo nekoč, saj možje razumejo svoje žene kot poslovne partnerke. To ni Indija, v kateri sem jaz odraščala. Vendar je treba ločiti mesto od podeželja. Na deželi je drugače, tam ženska moža še vedno ne vidi pred poroko, vse se dogovorijo starši,« je opisala razlike.
Koki Veber uživa življenje, v katerem ima delo zelo pomembno vlogo, saj krepi človeka. In delala bo, dokler ji bo zdravje dopuščalo. Si kdaj privošči dopust? »Nimam časa ležati na soncu,« je povedala v smehu in dodala, da proste trenutke najraje preživi v družinskem krogu.
