Tiskane izdaje
Po prečkanju Alp in hkratnem prečkanju italijansko-francoske meje v sredo, nocoj, v petek utrujen sedim pod hrastom na travniku nekaj kilometrov pred Annecijem in ob pisanju le počasi urejam enkratne vtise.
Poleg napornega kolesarjenja po 26 kilometrov dolgem klancu in enkratne panorame si bom še posebej zapomnil dve srečanji. Srečal sem najbolj nenavadno petčlansko družino na dveh kolesih, zaradi dežja pa sem doživel še francosko gostoljubje.
Pripenjanje torb na kolo pred hotelom v Bruzolu, kjer sem dvakrat prenočil, je zmotil natakar."»Na Moncenisio bo šlo težko,« je rekel in mi v roke potisnil vrečko, v kateri sta bila dva sendviča. Prav ti bosta prišla, je nekako razložil v angleščini.
Ura je bila nekaj minut čez osem, ko sem sedel na kolo in se odpeljal proti deset kilometrov oddaljeni Susi. Do začetka vzpona sem se v tri četrt ure kolesarjenja ogrel, še bolj pa sem se zagrel, ko sem moral začeti močno pritiskati na pedala. Vročine ni bilo, kljub temu pa mi je bilo od napora vroče, tako da sem bil v kratkem povsem moker od švica. Očitno sem tudi za zajtrk pojedel preveč, saj mi je bilo med vožnjo kar malo slabo. Zato sem se začel na vsakih deset minut vožnje ustavljati , da sem lahko malo oddahnil, kar sem nato ponavljal vse do vrha vzpona.
Po dveh urah vožnje v hrib (skupaj s postanki je vzpenjanje trajalo že skoraj tri ure) sem prišel do prve prelomnice na poti na 2083 metrov visoki Mont Cenis, kot prelaz imenujejo Francozi - mejo med Italijo in Francijo, ki jo je zaznamovala 500 metrska ravnina. »O, a tudi po ravnem se v teh hribih da kolesariti«, sem v šali razmišljal, ko je bilo pred mano še okoli šest kilometrov vzpona.
Na temu delu ceste se je razgled prvič zares odprli, zato bi se lahko večkrat ustavil, vendar pa je iz oblakov, ki so se okoli poldneva nabrali visoko v hribih, začelo pršeti, zato sem pospešil, da bi prišel vsaj do prve strehe, če bi začelo resneje deževati.
Od dežja na srečo ni bilo nič, čeravno je bilo ves čas na meji, da bo začel padati. Pot sem zato nadaljeval. Za vztrajanje sem bil na okoli dva tisoč metrih nad morjem nagrajen z razstavo bujnega cvetja, ki je krasilo tamkajšnje travnike in me je ob enkratnih razgledih na jezero, okoliška pobočja in gore v daljavi navduševalo, kljub temu da se je sonce le redko pokazalo.
Do vrha ni manjkalo več veliko, razgledi so bili vse bolj širni. Končno sem po dveh urah in 54 minutah vožnje s kolesom, na katerem je bilo okoli 25 kilogramov opreme, prikolesaril na Mont Cenis. Višje s kolesom še nisem bil nikoli. »Juhuhu«.
Po napornem vzponu je prišlo še tisto najslajše, spust v dolino. Z Mont Cenisa sem se spustil v dolino Vanoise in s tem v Savojske Alpe. Ta dan sem nadaljeval do Saint Jean de Maurienna v dolini Maurienne (v prihodnjih dneh bodo prav tam tekmovali kolesarji na francoskem Touru). Z vetrom v hrbtu sem po dolini nadaljeval dobrih 60 kilometrov, večino časa pa zgolj sedel na kolesu in opazoval. Občasno celo z odprtimi usti.
Naslednje jutro je bilo nekoliko oblačno in po dobri uri kolesarjenja me je dež ustavil v Epierru. Sicer je še pršelo, vendar sem nadaljeval pot, pod enim od dreves ob poti pa srečam zelo nenavadno zasedbo. Moški, ženska, devetmesečni otrok in dva psa. Vsi na dveh kolesih. No ja, in še na dveh prikolicah, kar pa dejstva, da so nekaj posebnega, ne spremeni. Podobno družino sem že srečal na kolesih, da bi bil zraven en pes ali pa celo dva, to pa je vsaj zame in zagotovo še za koga, neverjetno.
Skupaj smo nato odkolesarili naprej, med vožnjo pa predvsem izmenjevali izkušnje. Družina je že tri mesece na poti iz Španske Granade proti domu, kamor bodo predvidoma prišli čez en mesec in pol, je razložil Peter iz Utrechta in mi naredil nekaj skomin. Med drugim je pred leti sam že kolesaril do Singapurja, je razložil, zdaj pa tudi zaradi otroka ne vidi težav, da ne bi potovali skupaj. Za malo se mu tudi zdi in kar je prav tako en razlog, da so na kolesarjenju, da je kot diplomirani fizik in astronom delal kot strežaj v nekakšnem domu za starejše. Živijo od denarja, ki so ga privarčevali za potovanje, dnevno pa porabijo okoli deset evrov. In se da, je še pristavil Peter, medtem ko je Petra razmišjala, da je čas dragocen in edina stvar (za veliko večino ljudi), ki se je danes na da kupiti. Zato si pravico do biti skupaj vzamejo kar sami.
Zanimiva družina, vendar se kljub vsemu poslovimi. Moram nadaljevati, sem razložil, če hočem ujeti etapo francoskega Touru v Besanconu. Nadaljeval sem po lokalni cesti med vasmi in vinogradi na pobočju sprva položnega in zelenega, proti vrhu pa vse strmejšega in sklanatega masiva, ki me je pritegnil s svojo podobo in mogočnostjo.
Vreme je nestanovitno, zato se po sončnem dnevu pozno popoldan začne oblačiti, vse več je bilo temnih oblakov. Poti nisem mogel nadaljevati proti Chamberiju, zato sem zavil v manjše mesto Montmelian. Ustavim se pod obokanim podhodom, ki je vodil do restavracije, vendar me na gostinskem vrtu, kjer sem hotel sesti, prestreže natakarica, ki po francosko razloži, da ne morem le piti v restavraciji. Zdaj res ne bi jedel, vendar bi kaj spil, sem poskušal razložiti natakarici. Z balkona v hiši tik ob restavaciji se oglasi mlajša ženska. Po angleško mi razloži, kaj hoče natakarica in natakarici, kaj hočem jaz, hkrati pa sem še vprašal, če se da v tem mestu kje prespati. Natakarica me na pijačo napoti v sosednji bar, kamor res grem.
Naročeno pivo dobim na mizo, ko se pred mano pojavi »prevajalka z balkona«. »Če hočeš, lahko prenočiš v najinem stanovanju, ki je zgoraj«, me povabi Celine. »Pridem, ko spijem«, se vesel in hkrati presenečen odzovem na vabilo.
Celine in Olivier mi na široko odpreta vrata svojega stanovanja, mi ponudita tuš, večerjo (po francosko), posteljo in za povrh še pranje oblačil, ki sem jih doslej sproti in kot se je pač dalo pral na roke in s pralnim praškom, ki ga vozim s sabo.
Celine je razložila, da dela v Chamberiju v centru za delo z mladimi s težavami. Tudi pri njih se nekateri mladi ne znajdejo v življenju in radi zaidejo na kriva pota, doda in pojasni, da jih večinoma učijo socialnih veščin, da bi se lažje znašli v življenju. Pri tem omenim, da tudi v Sloveniji delujejo podobni centri in da je eden od njih v Radovljici (projektno učenje za mlade - PUM). Olivier dela pri reginalnem časopisu, je povedal v čisto pravi francoski angleščini, zato se spomnim na nadaljevanko, ki so jo predajali na televiziji v Sloveniji z naslovom Alo', alo'. Francoska angleščina mi zveni zelo zabavno, kar povem tudi Olivierju, vendar ga ugotovitev ne zmoti. Medtem ko je Celine pripravljala večerjo, se pogovarjava o usodi časopisov, ki je v Franciji podobna kot v Sloveniji. Mladi časopisov ne berejo, ugotavljava skupaj in se hkrati sprašujeva, kakšna bo prihodnost časopisov.
Čez čas Celine prinese pečene obložene kruhke in se opraviči, ker so se ji malo preveč zapekli. Kljub temu, da nisem bil pretirano lačen, sem jih z veseljem pojdel, saj so bili dobri. Za večerjo jo poleg tega pripravila še »galettes bretonnes« - s šunko in sirom nadevane palačinke in z jajcem na oko na vrhu, ki je tradicionalna jed v okolici Nantesa, odkoder prihaja, k vsemu skupaj pa je dodala še »gratin de Crozets« (nekakšne pečene testenine iz polnozrnate moke s sirom). Fracoska večerja ni prava večerja, če ni zraven še vina, tako da smo nazdravili še z caberne sauvignonom, ki raste tam okoli. Večer je v pogovoru hitro minil, utrujenost pa je prav tako naredila svoje in kmalu smo se skupaj odpravili spat.
Francoze sem doslej spoznal kot prijazne ljudi, ki radi pomagajo. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem se, denimo, ustavil na križišču in iskal pravo pot naprej, ko je do mene stopil kakšen Francoz in ponudil pomoč. Večinoma so doslej vsi govorili angleško in se po tem zelo razlikujejo od Italijanov, ki so le redko dobro govorili angeško.
Komunikacija je s Francozi tekla lažje, jezikovne ovire pa ni bilo več velike. Celine in Olivier pa sta pokazala, da so lahko tudi zelo gostoljubni in so primerljivi s Srbi, ki so me med mojim lanskim potovanjem na vzhod (proti Beogradu, Ohridu in do Tirane) sprejeli na podoben način.
Po jutranjem slovesu od Celine in Olivierja sem se odpravil naprej, poti jezeru le Bourget, ob katerem med drugim obiščem turistični kraj Aix le Bains. Po ogledu mesta in kosilu se odpravim naprej proti Anneciju, ki podobno kot Aix le bains leži ob jezeru, vendar ob jezeru Annecy. Zvečer se v Annecy ne spustim, pač pa prenočim na travniku tik pred mestom in se vanj zapeljem zjutraj. Iskanje brivca je neuspešno (bril se namreč nisem že od odhoda od doma in sem precej zaraščen), saj sta imela oba, ki sem ju odkril, za ta dan poln seznam. No, pa drugič, sem odvrnil frizerju, brivcu v drugi brivnici, ki me je povabil naj pridem popoldan. Oh, popoldan bom že čisto drugje, sem mu razložil in pokazal na kolo pred vrati. Zdaj sem tu, zdaj pa sem tam, tako gre to na kolesu, sem še dodal.
