Tiskane izdaje
Zgodovina Francije se kaže praktično na vsakem koraku, a so znamenitosti ob poti bolj ali manj njeni nemi pomniki. V Autunu sem imel delček francoske zgodovine izpred dveh tisočletij priložnost srečati v živo. Tako, v živo, pa srečujem tudi različne živali od veveric, kun, ježev in zajcev, pa vse do že omenjenih komarjev in, nenazadnje, tudi polžev.
Na poti nisem obremenjen s tem, kje bom spal. Če je lepo vreme, priložnost poiščem kar ob poti, saj potovanje izkoriščam tudi kot priložnost, da sicer ustaljeni ritem življenja in vsakdnje navade pustim ob strani in se prepustim dogajanju.
Pri tem moram biti pripravljen na razna presenečenja, za katera znajo, denimo, poskrbeti tudi polži. Tako sem se sredi noči (iz bolj rahlega spanca) zbudil, ker se mi je zdelo, da me nekaj na rahlo cuka za lase. Prižgem svetilko in na nahrbtniku, ki ga uporabljam kot vzglavnik, zagledam - polža, slinarja, tistega brez hišice. S svojimi desetimi centimetri je izgledal precej dolg, z lučjo osvetljen pa se je zaradi sluzi, ki ga prekriva, prav lepo bleščal.
Malo me je zmrazilo, ko sem ga zagledal, vendar sem ga s paličico, ki sem jo našel tik ob improviziranem ležišču, poskušal kar po zraku poslati v bližnje grmovje. Polž se je v trenutku skrčil na vsega dva ali tri centimetre dolžine, zato sem imel nekaj težav preden sem ga odstranil. Jezil se nisem, saj sem vse skupaj vzel kot dogodivščino, ki ima tudi svoj nauk.
Namreč, tudi polži imajo svoj življenjski prostor v katerega sem vstopil za eno noč. V polževem svetu sem bil vsiljivec, ki mu je kar naenkrat zagospodaril. Kako človeško je, ko si podrejamo naravo, rastline, živali in tudi ljudi, sem razmišljal. S tem zgodba s polži še ni bila končana.
Naslednji dan, ko sem bil že daleč stran in sem med postankom brskal po nahrbtniku, se mi je zdelo, da je steklenička z vodo nekam čudne barve. Potegnil sem jo iz nahrbtnika in ugotavljal, da je prav takšno sled na nahrbtniku sinoči že pustil polž. Pogled v nahrbtnik mi je razkril novo presenečenje: zadnjih deset ali 15 kilometrov nisem potoval sam, saj je bil z mano - polž.
Sredi noči je očitno zlezel v predal nahrbtnika, ki ni bil zapet. Tokrat je bil v mojem svetu vsiljivec polž, zato je bilo jasno, da se z moralo tukaj ne rabim posebej obremenjevati. Vzel sem ga iz nahrbtnika in ga odložil med rože, kjer mu bo bolje kot v nahrbtniku, kjer hranim razne prospekte, zemljevide, turistične karte in podoben material.
Francozi »a little« govorijo angleško
Mirno kolesarsko potovanje postane nemirno, ko sem z zelo lepo urejene kolesarske steze pri Etiveauju zavil na označeno kolesarsko pot v smeri proti Montchaninu. Pot je nekaj časa tekla po gozdu, se nadaljevala po vaški cesti, kažipoti pa so me vodili naprej. Čez nekaj časa sem začel pogrešati kažipote. Kolesaril sem med pašniki po ozki lokalni cesti, za katero nisem več vedel kam vodi. Končno sem prišel do neke vasi. Vasi ob poti mi pogosto vzbujajo občutek, kot da so izumrle, saj ni nikjer žive duše.
Tudi v tej vasi nisem imel nič drugačnega občutka. Čez nekaj časa se je le pojavila neka ženska. »Bonjour (dober dan)«, sem jo pozdravil po francosko - menda takšen pozdrav na Francoze dobrodejno vpliva - in nadaljujem: »Do you speak English (govorite angleško)?«
Za razliko od Italijanov, ki najpogosteje niso razumeli niti besede angleško, Francozi običajno odgovorijo: »A little (malo)«. Prijazno mi razloži v katero smer naj nadaljujem. Francoze sem doslej spoznal kot zelo prijazne ljudi.
Večinoma zmeraj naprej pozdravijo (v trgovini, lokalu, tudi na kolesarski stezi). Neredko so me celo sredi kakšnega križišča, ko sem pregledoval zemljevide, spraševali, če morda rabim pomoč in mi svetovali, zato imam o njih za zdaj načeloma dobro mnenje in precej boljše od mnenja o Italijanih, ki niso pozdravljali kot Francozi, niti se niso pretirano menili za sočloveka.
Seveda pa vem, da je težko na splošno soditi. Ko že ravno primerjam Italijane in Francoze: oznake in kažipoti so na francoskih cestah (z izjemo prej omenjenega) kot morajo biti. Na pravih mestih in s pravimi podatki. V Italiji sem se jezil, ker je na kažipotu do nekega mesta pisalo, denimo, 15 kilometrov, vendar se je čez nekaj časa in po nekaj prevoženih kilometrih pojavil nov kažipot, na katerem je pisalo, da je do istega kraja še 20 kilometrov. Skratka, zmeda s kažipoti v Italiji, medtem ko so Francozi očitno zelo natančni. Če na kažipotu piše 15 kilometrov, to pomeni 15 kilometrov, ne več, ne manj, natančnejši so, denimo, tudi od vsemogočnega Googla.
Kraj Montchanin, moj delni cilj, sem le našel, v njem pa tudi kažipot do bližnjega kraja Montcenis. Ime kraja se od prelaza Mont Cenis, preko katerega sem se pripeljal v Franijo, loči zgolj po manjši podrobnosti, zato sem si ga želel ogledati. Ob cesti proti Montcenisu sem se posebej razveselil še table, ki je vabila v istoimensko restavracijo, saj sem bil že pošteno lačen. Mont Cenis sem si zapomnil kot mejnik na moji poti, Montcenis pa bom pozabil. Restavracija je bila zaradi dopusta zaprta, picerija, v kateri so mi spekli pico, s katero sem zgolj za silo potešil lakoto, pa v Sloveniji ne bi preživela.
Rimljani in Galci si niso več sovražni
Ker se je vreme kisalo, sem za 52 evrov prenočil (in pozajtrkoval) v prenočišču z eno zvezdico (kar je več kot v Torinu), ki je stal tik ob cesti, zjutraj pa pot nadaljeval do Autuna. O tem kraju nisem imel pojma, dokler se nisem pripeljal tja. Še preden sem zavil v kraj z okoli 20.000 prebivalci, sem od daleč občudoval mogočno katedralo (kasneje sem ugotovil, da je iz 12. stoletja), vendar zgodovinsko za ta kraj ni tako pomembna kot to, da je nastalo pred približno dvatisoč leti.
V Autun sem namreč prišel prav na dan, ko so se začele prireditve, s katerimi obeležujejo pomembne dogodke iz preteklosti mesta. Tik pred mestnim središčem sem v parku ob cesti opazil vojščake opravljene v obleke iz rimskega obdobja, ki jim je poveljnik dajal glasna povelja, kasneje pa sem še izvedel, da je bil med njimi sam rimski cesar Avgust.
Vojščaki so korakali sem in tja po parku, nato pa so zavili na cesto in krenili na mestne ulice, da bi meščane opozorili na začetek tridnevnega dogajanja v parku, ki je namenjeno ohranjanju spomina na dolgo zgodovino mesta. Galske vojake sem sicer zamudil, a sem jih spoznal kasneje, ko so se skupaj z rimsimi legionarji vrnili v tabor in sem si ogledal še njih. Mesto Autun je bilo ustanovljeno ob koncu prvega stoletja pred Kristusom v času cesarja Avgusta in je bilo prvo rimsko mesto v tedanji deželi Galiji.
Mesto je izražalo veličino tedanjega Rima in rimskega imperija na zahodu oziroma severu. Prvotno je bilo imenovano Augustodunum in je bilo zgrajeno z rimskim znanjem in v duhu tedanje prevladujoče rimske kulture potem, ko so v kakih sto kilometrov oddaljenem kraju Alesia rimske legije leta 52 pred Kristusom porazile galsko vojsko pod vodstvom Vercingetorixa.
Asteriks ni bil pravi Galec Ob tem sem se nehote spomnil na priljubljena stripovska junaka iz Galije Asteriksa in Obeliksa in njuno druščino, vendar so mi sogovorniki zatdili, da z resničnimi ljudmi iz tedanjega obdobja veliko skupnega stripovska junaka nimata. Sicer je bil Obeliks v stripu znan po tem, da je z lahkoto lahko vrgel tudi precej velik obredni kamen imenovan menhir. Enega takšnih, dobrih šest metrov visokega in 15 ton težkega, sem že dan prej videl in fotografiral tik ob cesti pri kraju Saint Micaud. Ta menhir naj bi po navedbi z informativne table, ki je stala ob njem, upodobitve, ki ga krasijo, dobil okoli 4.000 let pred Kristusom.
V parku sredi Autuna je ostalo nekaj v oblačila iz rimske dobe napravljenih ljudi. Veteran rimske legije, kot se je predstavil, mi je na kratko (kot se pač da na kratko razložiti bogato zgodovino) razložil namen dogajanja in na kratko povzel zgodovino, spotoma pa mi je še razkazal rimski vojaški tabor, šotor, v kakršnem je med vojnami bival poveljnik posamezne rimske legije in šotore vojakov, vojaško opremo, način vojskovanja, preizkusil sem precej velik samostrel (in enega manjšega) in še več zanimivih stvari in se nasploh navduševal nad videnim. Veteran rimske legije me je predstavil tudi rimskemu učenjaku, ki je razkazal nekatere dosežke znanosti iz rimskega obdobja (med drugim leseno ključavnico za vhodna vrata, sistem za dviganje težkih bremen, merilo za dolžine, napravo za merjenje časa ponoči s pomočjo zvezd), s čimer je sprožil razmišljanje o velikih dosežkih iz rimskega časa, ki je zaznamovalo ozemlje današnje Francije.
Z res velikim zanimanjem sem si ogledal še ostale stojnice, na katerih so prikazovali različne vidie tedanjega življenja, od prehrane in oblačenja, do izdelovanja okrasja za ženske in izdelovanja izdelkov iz žgane gline. Pri stojnici, kjer so se zbirali zgodovinarji, sem srečal v Franciji živečega Angleža (oh, kako je zanimiv njihov angleški akcent), zgodovinarja, ki je znal stresti marsikatero pikro in s katerim sva med drugim poskušala najti izvor mojega imena, vendar končnega odgovora nisva našla.
Se mu je pa zdelo zanimivo (in česar sicer ni vedel), da je bilo v času Napolena III. območje današnje Slovenije oziroma njen del del Ilirskih provinc in da v Ljubljani na to obdobje spominja spomenik. Ker se je začelo oblačiti, je Angležev francoski kolega zgodovinar še pikro pripomnil, da je še vreme enako kot v Angliji (kjer je pregovorno deževno), meni pa ni ostalo drugega, kot da sem se pozanimal, kje v mestu bi lahko pojedel kaj iz lokalnega prehranskega izročila in se nato prepustil gurmanskim užitkom in burgundskemu rdečemu pinotu.
V zadnjih zapisih sem kot merilo za primerjavo s cenami v Sloveniji izpostavljal predvsem cene piva. Tokrat naj dodam še, da je za osminko litra rdečega pinota v Autunu (pa tudi v drugih krajih, ki sem jih že obiskal, cene vina niso prav posebej drugačne) treba odšteti tri evre. Z dnevni meni oziroma za kosilo je v lokalu treba plačati od okoli deset do 20 evrov, najedel (in napil vina) pa sem se tudi že za 40 evrov. In je bilo vredno.
