Tiskane izdaje
Iz letoviškega mesta Annecy ob istoimenskem jezeru sem jo proti Bellegard sur Valserinu že dopoldan odkolesaril, ne da bi se obril, saj bi na britje moral počakati do popoldneva, a se mi je mudilo do Besancona.
Kolesarske steze proti Bellegardu ni, zato sem moral nadaljevati po glavni cesti, ki pa se mi je nekako izmikala, saj sem zgrešil pot in nekaj časa iskal glavno cesto. Cesta od Annecija po pokrajini nekako valovi, saj so se izmenjevali krajši vzponi (dolgi od nekaj sto metrov do enega kilometra) in spusti tako, da je bilo kolesarjenje ob sicer ne prehudi vročini kar naporno.
Zgodaj popoldan sem prikolesaril do Bellegard sur Valserina, kjer me je prav ob vstopu v mesto poleg prometnih znakov, ki so za čez nekaj dni napovedovali omejitve prometa, pozdravila velika slika z upodobljenimi kolesarji na hiši, saj so v mestu pričakovali karavano letošnjega Toura. Tudi v trgovini je bilo čutiti kolesarsko vzdušje, saj so bile prodajalke odete v kolesarska oblačila, podobno je bilo med meščani, ki so tudi z izbiro garderobe kazali veliko pričakovanje pred spektaklom.
Tudi jaz sem bil v pričakovanju Toura, ki naj bi ga srečal v Besanconu. V turistični pisarni sredi Bellegarda pa sem doživel "trenutek resnice".
Besancon je oddaljen okoli 190 kilometrov, je pojasnila uslužbenka in takoj mi je bilo jasno, da tja v enem dnevu in pol ne bom prišel. Pred tem se z dolžino poti do Besancona nisem preveč ubadal, saj sem razdalje ocenjeval bolj čez palec. Ker sem bil tudi pošteno utrujen (verjetno še od posledic vzpona na Mont Cenis), sem po premisleku ugotovil, da ne bo nič narobe, če namesto na sever zavijem na zahod in Tourovo karavno počakam v
Maconu, ki je oddaljen manj kot sto kilometrov, časa do tja pa imam tudi dva dni več. Tako bom lahko kolesaril počasneje. Na dan bom moral prekolesariti okoli 30 kilometrov, več bom tudi lahko počival, sem razmišljal in se tako tudi odločil.
Po večerji v eni od gostiln ob poti v manjšem kraju izven Bellegarda, kjer sem izbiro jedi in pijače prepustil angleščine ne preveč vešči natakarici, sem ob cesti poiskal mesto za nočitev. Vendar me je zgodaj zjutraj
prebudil dež. Za primer, da bi ponoči deževalo, sem tako kot običajno, že preden sem šel spat, vso obleko in drugo opremo na kolesu pripravil tako, da bi v primeru dežja lahko na hitro pospravil in se odpeljal. Ko me je prebudil dež, se je previdnost obrestovala tako, da sem bil hitro spet na kolesu in se zapeljal kakšen kilometer naprej do vasi in avtobusne postaje ob cesti, kjer je stal nadstrešek in kjer sem nato še enkrat zaspal. V nedeljo zjutraj posebej živahno na avtobusni postaji ni bilo, zato sem se zbudil šele okoli pol devetih.
Po obveznem zajtrku, za katerega sem imel običajno s sabo nekaj živeža, in kavi, ki sem jo kot vsako jutro na poti (sem namreč ljubitelj jutranje kave) skuhal na manjšem gorilniku, sem se odpravil naprej. Tik pred krajem Nantua, ki leži ob jezeru (po velikosti je primerljivo z Blejskim) sem se najprej čudil, ker je avtocesta na visokih stebrih dobesedno izginila v steno strmega skalnega pobočja visoko nad cesto, po kateri sem kolesaril.
Uh, čudo tehnike, sem si mislil, kar pa ni bilo edino presenečnje ta dan. Naslednje me je v Nantuaju čakalo že okoli poldneva, ko se je po glavni cesti skozi kraj vila povorka, ki sem jo z zanimanjem opazoval in je bila del zabavnega festivala prebivalcev iz širšega območja jezera.
Pozornosti pa ni zbujala le povorka, ampak sem jo zbujal tudi sam.
Pristopil je namreč Patrick (kot se je kasneje predstavil) in se zanimal kaj počnem tam. Na kratko sem mu razložil kako in kaj je z mano, nato pa je odšel. Čez nekaj minut se je vrnil in se zanimal ali bi kaj povedal novinarju za lokalni časopis. Ni problema, sem pristal. Najprej se je pojavila fotografinja Monique, ki me je začela fotografirati, za njo še mlajši novinar, študent Valentin, s katerim sva se pogovorila o moji poti.
Študent ni bil tako vedoželjen kot Patrick, s katerim sva se nato zapletla v pogovor, najprej o moji poti, potem pa še o različnih drugih temah. Med drugim sem ga vprašal še, kaj ve o Sloveniji, pa je vedel povedati le, da je bil pred 20 leti v Postojnski jami. Vmes sem spoznal še kopico njegovih kolegov, si prislužil dve pivi, za povrh pa še kosilo, na katerega me je povabil organizator festivala. "Pa samo mimo sem šel," sem si mislil, ko sem se popoldan odpeljal naprej.
Naslednji dan sem se ustavil v eni od gostiln ob poti, beseda pa je nanesla na Tour, ki je za Francoze zelo pomembna športna prireditev.
Gostilničar je pomen vsega skupaj strnil v eni sami besedi: "Holiday" (praznik). Očitno je imel na dan štarta etape v Maconu praznik tudi brivec, pri katerem sem se prejšnji dan naročil za sredo ob devetih zjutraj. Očitno je imel brivec dolgo noč, saj sem zjutraj pred brivnico stal z dolgim nosom, ki je bil še daljši kot brada. "Danes zaprto", sem razbral iz sporočila na vratih. "Pa naj se gre solit," sem si mislil, saj sem dolgih kocin že sit. A je bil verjetno brivec tako kot tudi številni drugi prebivalci Macona prejšnji dan in večer v "prazničnem razpoloženju" in se je na dan štarta etape Toura odločil imeti praznik, kot pač pritiče velikemu športnemu dogodku.
Macon je bil že dan pred štartom etape v velikem pričakovanju. Na mestnih trgih so pripravili številne prireditve, od različnih glasbenih nastopov in koncertov do kolesarskih tekmovanj, od spretnostnih voženj z motorji do plesnih nastopov. Med drugim sem si ogledal razstavo o zgodovini Toura v mestni hiši, opazoval številne plakate po mestu, s kolesarstvom povezane okrašene izložbe trgovin. V mestno središče so lokalni organizatorji privabili staro in mlado, od blizu in daleč, na dobro hrano in (francosko) vino. Središče mesta (po velikosti bi lahko bil primerljiv, denimo, s Kranjem ali Celjem) je bilo en sam velik živžav.
Ko sem v sredo zjutraj okoli devetih prišel na velik mestni trg ob reki Saoni, kjer je bil predviden štart etape Toura, je bilo tam že zelo živahno. Dobesedno preko noči so organizatorji odstranili odre, stojnice in ostalo opremo, ki je tam stala še večer prej, osrednjo mesto pa je dobil uradni oder Tour de France. Množico so zabavali predvsem predstavniki številnih sponzorjev, ki so ljudem delili sponzorska darila (ti so zanje dobesedno pulili), vse skupaj pa se je nadaljevalo z mimohodom (pravzaprav "mimovozom") dolge kolone vozil sponzorjev, ki so
dejansko najbolj zainteresirani, da je Tour spektakel kakršen je.
Kolesarji so v tem šovu zgolj gladiatorji sodobnega "kruha in iger" in s tem potrošništva, sem razmišljal, ko sem opazoval množico.
A bolj kot to me je zanimalo, ali bom na ta dan srečal kakšnega slovenskega kolesarja in mu zaželel čim več sreče in uspeha na dirki. Na Touru sodelujejo štirje Slovenci. Za "tarčo" sem izbral Janija Brajkoviča in Boruta Božiča, saj sta oba člana ekipe Astana, medtem ko sta Kristjan Koren in Grega Bole člana ekipe Liquigas oziroma Lampre. Ko sem v dolgi koloni spremljevalnih vozil le odkril avtobus ekipe Astana sem enega od članov ekipe prosil, da pokliče Božiča in Brajkoviča in mu pri tem na kratko razložil, od kod sem prišel in kako. Kakšne posebne vneme možak ni pokazal, hkrati pa sem tudi razumel, da so navijači pred začetkom dirke za kolesarje lahko moteči. Po skoraj polurnem čakanju sem ju tik pred štartom etape le pričakal. "Jani, se lahko zmeniva za eno fotko", sem po slovensko prosil Janija Brajkoviča, ki je prvi prišel iz avtobusa. Ni problema, je odvrnil z nasmehom, sam pa sem fotoaparat potisnil v roke prvemu, ki je prišel mimo in mu z gesto nakazal kaj želim. Na kratko sem Janiju razložil, kam potujem, mu zaželel čim uspešnejše kolesarjenje in dodal, da upam, da se srečamo tudi v Parizu. Tudi z Borutom Božičem, ki je iz avtobusa stoil minuto kasneje, sva na hitro spregovorila nekaj besed in se fotografirala, nato pa sta se tako Jani kot Borut odpeljala na štart etape, jaz pa na drugo stran reke Saone, kjer sem imel namen fotografirati celotno karavano z mestom v ozadju.
"No, pa mi je le uspelo", sem bil zadovoljen po srečanju s slovenskima kolesarjema. Tourova karavana se je odpeljala proti Bellegard sur Valeserinu (kjer sem bil pred dnevi), jaz pa sem po dnevu počitka spet z lahkoto pognal kolo - proti Parizu, saj sem v Maconu opazil prvi kažipot za Pariz. Zadnjih približno 400 kilometrov mojega toura de France do Pariza se bom lahko vozil počasneje in se večkrat ustavljal, saj imam časa za to pot še deset dni, kar pomeni dobrih 40 kilometrov na dan, kar je precej manj kot doslej, ko sem na dan prevozil okoli 70 ali 80 kilometrov.
Upam, le, da bo vreme držalo, saj doslej dežja praktično ni bilo. Po vročni v severni Italiji je v Franciji precej bolj sveže za poletje, saj se temperatura zraka čez 30 stopinj ne dvigne.
Prvič po odhodu iz Macona sem se ustavil že po dobrih 25 kilometrih kolesarjenja (po lepi kolesarski poti v Burgundiji), saj sem prišel v Cluny. Ves čas do Clunija sem razmšljal po čem je že znan ta kraj in se nikakor nisem mogel spomniti, saj se mi je ime zdelo znano. Postanek na nekdanji železniški postaji Cluny ob opuščeni železniški progi, zdaj pa kolesarski stezi , kjer je urejen kolesarski center za izposojo koles, sem izkorostil za pridobivanje informacij. "Seveda, tu stoji znana opatija", sem se spomnil ob pregledovanu letakov in si jo kasneje tudi ogledal, pri tem pa med drugim izvedel, da je nastala že leta 910 in je dolga leta veljala za eno najpomembnejših verskih središč v Franciji, pa tudi v Evropi.
