Tiskane izdaje
Cassale, 30.6.2012
Gardsko jezero je raj za jadralce, saj ves dan piha. Zjutraj in dopoldan od severa proti jugu, popoldan obratno, zato sem se namenil odkolesariti iz Torbola zjutraj. Opažanje se mi je obrestovalo, saj sem do skoraj 50 kilometrov oddaljenega kraja Salo na zahodni obali jezera porabil komaj dobri dve uri. Slikovita zahodna obala Gardskega jezera je za kolesarja nevarna, saj je prometa razmeroma veliko, cesta pa predvsem zaradi številnih predorov zelo zanimiva. (Žal sem to jutro pozabil fotoaparat in ceste ali kateregakoli predora nisem slikal niti enkrat, čeprav bi moral.)
Salo me je spominjal na Opatijo, saj so v Salu številne zgradbe verjetno nastale v istem času kot v Opatiji in ko jih je gradila gospoda. Tudi občutek, ki sem ga imel v tem mestu, je podoben tistemu na morju. Bolj zanimiva se mi je ta dan zdela izbira jedilnika za kosilo, ko sem z zanimanjem naročil špagete v limonini omaki. Zahodna obala Gardskega jezera je, če sem prav razumel napise ob poti (fotografiral jih, kot sem že omenil, nisem) obala limon. Obala je bila zanimiva, špagete pa sem s težavo pojedel. Morda je bil kriv jedec za to težavo, morda pa recept.
Popoldan sem potovanje nadaljeval od Sala proti jezeru Iseo, ki leži zahodneje od Gardskega jezera, do njega pa je treba tudi preko nekaj vzpetin. Lani sem namreč po ravninah (na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in Srbiji) kolesaril dovolj, da vem, da je takšno kolesarjenje dolgočasnejše, saj ne ponuja nekih zanimivih razgledov na zanimivosti ob poti. Zato sem se odločil za ta ovnek in da bo nato vožnja po Padski nižini proti Torinu čim krajša.
S tem, ko sem zapustil jezero, je izginila tudi gotovost o izbiri prave poti. Zemljevid, ki ga vozim s seboj, namreč ni najbolj natančen, domačini pa so me opozorili tudi na nekatere napake, zato sem pri branju zemljevida previdnejši in zato za nasvet raje vprašam domačine, ki dajejo bolj gotove usmeritve. Vendar je v Italiji težko najti sogovornika ki govori angleško. Eden od njih, Tizziano, je v eni od vasi nad Salom obupal nad tem, da bi mi razložil kako naj se pripeljem do glavne ceste, pa je zato skočil domov po svoje kolo in me pospremil del poti.
Ob poti sem opazil prodajalno izdelkov pridelanih v lokalnem okolju, zato sem se tam ustavil (in se pri tem spomnil na nizozemskega kolesarskega popotnika Witseja, ki sva ga s kolegom Primožem pred dnevi v Poljanski dolini seznanila z doma pridelanimi dobrotami). Zgovorna prodajalka Katia je rada odgovarjala na vprašanja (tudi z rokami), se smejala in nastopala pred objektivom, sam pa sem preizkušal ponudbo odličnih sirov. Le nekaj sto metrov naprej sem pred enim od krožišč (v Italiji so veliko večino križišč uredili kot krožišča) ustavil na bencinski črpalki in vprašal za pot. Riccardo, kot se je predstavil kasneje, me je (v angleščini) najprej ocenil kot norca, ker s kolesom potujem naokoli.
Razlog, da me je razglasil za dvakratnega norca, je bila navedba, da sem štartal v Sloveniji. Ko je poizvedoval po cilju moje poti in sem mu razložil, da je ta v Parizu, pa mu drugega, kot da me razglasi za trikratnega norca, tako ali tako ni preostalo. No, vse skupaj me je spomnilo na podobna vprašanja, ki sem jih bil deležen po deželah nekdanje države Jugoslavije. Z eno manjšo podrobnostjo: lani so mi potem, ko sem razkril cilj poti, hitro naročili pijačo. Riccardo ni bil te sorte, bil pa je bolj zgovoren o nogometu, saj je italijanska reprezentanca naslednji dan igrala polfinale evropskega prvenstva. Ko ga podražim, da bodo tako ali tako zmagali Nemci, me je le grdo pogledal in odločno pristavil »No«.
Naslednji dan sem se pozno popoldan ustavil pred vrati turistične kmetije Maria Finazzija. Nekaj domačinov, ki je že čakalo na večerjo, me je brez zadrege povabilo k svoji mizi, čeprav pogovor ni stekel. Težava je bila spet v jeziku, najosnovnejše stvari pa smo se »pogovorili« z rokami. Lačen in žejen nisem ostal (seveda ni manjkalo pašte, pozneje pa še meso v omaki in seveda vino, ki so ga člani druščine pili zadržano).
Kot sem jih lahko razumel so se pripravljali na ogled polfinalne nogometne tekme na nogometnem prvenstvu. Kmalu je zagrmelo, italijanski super Mario (Balotelli) pa je začel postajati legenda. »Bravo, bravissimo«, so bili navdušeni. Ko je že čez nekaj minut zatresel mrežo Nemcev še enkrat, super Mario ni bilo več dovolj. »Grande, Mario«, so namreč vpili v druščini, v kateri je bil najglasnejši kuhar.
V četrtek zjutraj sem se takoj odpravil na pot proti Milanu, ceste pa so bile vse bolj polne. Na žalost sem skrenil z najkrajše poti in do centra središča severne Italije prišel po kakih deset ali 20 kilometrov daljši poti.
Središče Milana je kot eno veliko mravljišče. Sredi mesta so glavni turisti, ki s fotoaparati hitijo od ene mestne značilnosti do druge, seveda pa ne manjka domačinov in tistih, ki v Milanu (in svetu mode) želijo biti nekdo. Zlasti ženske, lepo napravljene in urejene, so v veliki meri pogosto središče mesta zapuščale z nakupovalnimi vrečami. Sam sem središče Milana zapustil brez vrečk.
Da gre za veliko mesto dokazuje tudi to, da sem za iskanje poti s kolesom iz mesta porabil precej časa, ob vročini, ki tudi popoldan ni popuščala, pa je pot spet tekel kot v potokih in sem moral paziti, da sem ves čas veliko pil (vodo, izotonične napitke, pivo). Končno sem le našel tablo, ki je označevala konec mesta hkrati pa napovedovala nekaj dni dolgočasnega kolesarjenja po ravnini (Padski nižini) do okoli 150 kilometrov oddaljenega Torina.
