Z enomesečno vozovnico za vlak in s plastično vrečko skoraj do Gibraltarja

Po Evropi z Interrailom Kadar ti je v kakšnem kraju neprijetno, se lahko kadarkoli vrneš na vlak in spremeniš smer poti

Objavljeno
27. julij 2012 18.07
Slovenija, Ljubljana, 16.07.2012 - Mladi z nahrbtniki na potovanju z vlakom. Foto: Leon VIDIC/DELO
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Vozovnica za mlade do 26 let za mesec neprekinjene uporabe evropskih železnic stane 422 evrov. Vozovnica pa ne velja v državi bivanja (za potovanje do meje je treba kupiti enosmerno ali povratno vozovnico). Na Slovenskih železnicah so lani prodali 974 vozovnic Interrail.

Moja izkušnja z Interrailom je bila precej razburljiva. Stara sem bila 18 let, na pot sem šla s fantom, sošolko in njenim fantom. Za seboj sem že imela dve samostojni, čeprav krajši potovanji brez staršev. Bili smo torej štirje. Na vlak smo se vkrcali v Ljubljani in prvič izstopili v Benetkah. Najbolj mukotrpna je bila vožnja do Kopra, ko pa smo bili enkrat v Italiji, je vse teklo kot namazano – vožnja z vlakom je bila udobna in sproščujoča, čisti užitek.

Naš cilj je bila Španija, nameravali smo se pripeljati do skrajne južne meje Evrope – Gibraltarja, a ga žal nismo dosegli, saj je pot nekje okrog Sevilje nenadoma postala neprijetna. Na vlak je prišla večja skupina moških, ki so se nam zdeli »čudni«. V izogib težavam smo izstopili na prvi naslednji postaji, v majhnem kraju na jugu Španije, in ker tisti dan nismo več dobili vlaka za nazaj, smo na dvorišču postaje prespali.

Ko smo se zjutraj prebudili, smo opazili, da nismo sami, poleg nas je prenočevala številna ciganska družina z dvema majhnima kužkoma ... Že po nekaj urah smo zapustili tudi portugalsko prestolnico Lizbono, tam so nam takoj po prihodu začeli ponujati hašiš. A dobra stvar Interraila je, da se lahko, kadar ti je v kakšnem kraju neprijetno, kadarkoli vrneš nazaj na vlak in spremeniš smer poti.

V Španiji in tudi Franciji smo pogosto spali na golih tleh (bilo je ves čas suho in vroče), samo v spalni vreči in na armafleksu, na železniški ali avtobusni postaji ali pred njo, na dvorišču pred pošto ... Imenitno je bilo, ko smo, tako kot številni drugi popotniki, spali na golem kamnitem tlaku pred papeško palačo v francoskem Avignonu. Le vstati smo morali zgodaj zjutraj, saj so komunalci z vodnim curkom začeli pomivati tlak.

Prespala sem tudi na zelenici pod Eifflovim stolpom (zjutraj mi je neki Alžirec v plastičnem lončku prinesel kavo iz termovke). V Pariz sem potovala sama, v Andori smo se namreč s prijateljskim parom izgubili, fant pa me je pustil na cedilu, rekoč, da gre na fakulteto v Ljubljano na izpit, meni pa se je zdelo škoda, da vozovnice ne bi »použila« do konca.

Ni me bilo strah, do Pariza sem bila že »izurjena«. Sedmi dan potovanja so mi v gotski katedrali v Barceloni ukradli nahrbtnik – prtljago smo namreč za hip odložili ob vodnjak na notranjem dvorišču, da bi se fotografirali (raje ostanite brez skupinske fotografije kot brez česa drugega). Zato sem si v San Sebastianu na severni obali Španije kupila novo spalno vrečo, sošolka mi je posodila kratke hlače in majico, svojo borno prtljago pa sem nato prenašala v plastični vrečki.