Tiskane izdaje
Holokavst ima en sam grozljiv pomen: množično, načrtno uničenje ljudi, ne samo genocida nad judi med drugo svetovno vojno. Tega izraza ne moremo uporabiti v prenesenem pomenu. Številni od preživelih žrtev, židje in nežidje, so po vojni zaradi ubijalskih spominov naredili samomor ali se zavili v molk ali zanikanje – tako kot junakinja ene od zgodb, poljska židinja, zdravnica Adina Blady Szwajger.
Pozabiti ni mogla, a molk ji je pomagal živeti. Pri 71 letih, ko je resno zbolela, pa se spominov ni mogla več ubraniti. Nazadnje je strupena kača spomina pregriznila njeno močno voljo in spustila svoj strup. Obšla jo je nova bojazen: da bi umrla, preden bi odplačala dolg tistim časom. Naročila je nalivnik in papir in začela hiteti, da bi dobila bitko s časom. Knjiga Ne spomnim se ničesar več je izšla leta 1988 – še pred njeno smrtjo.
Tudi Alison Leslie Gold se je poklonila spominu na žrtve holokavsta, ki ga je doživela posredno in – po čistem naključju. Tudi ona sporoča, da preživeli niso krivi, temveč so s preživetjem prevzeli poslanstvo in odgovornost, da pričajo v imenu umrlih in jim posodijo svoj glas. Ta ameriška pisateljica in uveljavljena novinarka je, kakor je povedala na predstavitvi knjige v Ljubljani, živela »kot ptiček na veji«, vse dokler je Miep Gies ni prosila za sodelovanje pri pisanju avtobiografije. Pisateljici so se odprla vrata v del zgodovine, v katerega ni vstopila še nikoli prej.
Rešila dnevnik Ane Frank
Miep Gies, ki je umrla 2010., malo pred svojim 101. letom, je med drugo svetovno vojno kljub smrtni nevarnosti brez pomislekov skrivala židinjo Ano Frank in njeno družino pred nacisti. Prav ona je rešila dekličin dnevnik. Njuna skupna knjiga Anne Frank Remembered, The story of the woman who helped to hide the Frank family (Spomini na Anno Frank: Pripoved ženske, ki je pomagala skrivati družino Frank) je izšla leta 1987.
Miep, »navadna gospodinja in tajnica (v trgovini z začimbami Otta Franka pred vojno), ki je pomoč Frankovim jemala kot nekaj najbolj naravnega na svetu, je v pismu malo pred smrtjo omenila tudi svojega moža, ki je umrl leta 1993. Zanjo je bil eden od nizozemskih nepriznanih vojnih junakov. »Bil je član uporniškega gibanja, ki ni nič govoril, a veliko naredil. Med vojno ni niti črhnil o svojem delu, le neko noč mi je rekel, da se mogoče ne bo vrnil. Takih ljudi, kakršen je bil Jan, je bilo na tisoče, a se o njih nič ne govori in ne ve,« je zapisala.
Samo dobrota ohranja smisel
Tistim, ki so veliko naredili, pa se o njih ve malo ali nič, daje besedo avtorica Fietine vaze. Od leta 1945 se je zgodilo 240 večjih ali manjših vojn, a druga svetovna vojna še vedno tiči v grlu zgodovine. Zdi se, da tega obdobja ne moremo niti požreti niti izpljuniti. Pomembno je ohranjati spomin, preteklost je edina, v kateri lahko najdemo razlago samih sebe, pravi Alison Leslie Gold, ki je knjigi dala naslov po zgodbi, s katero je osebno povezana, odkar ji je prijateljica predala v varstvo majhno srebrno vazo, edini ohranjeni predmet židovskega dekleta Sophie, Fiet po nizozemsko.
Mladenko je leta 1942 deportirala nemška policija, takoj po tem, ko je Alisonini prijateljici izročila kovček s pločevinko čaja, kimonom in majhno srebrno vazo z vgraviranimi prizori življenja na podeželju. Fiet se ni vrnila in prijateljica je pred smrtjo izročila vazo v varstvo Alison Leslie Gold. Zdaj stoji na njeni proti vzhodu obrnjeni knjižni omari.
»Spremljala me bo do konca življenja kot težek spomin na tiste, ki so preživeli drugo svetovno vojno. Prav nihče od njih ne razume, zakaj je preživel ravno on, drugi pa ne. Rešitev pripisujejo sreči, naključju, koščku materine fotografije, ki se ga je posrečilo ohraniti na podplatu čevlja, človeški prijaznosti, celo nadnaravnemu dogodku... Neuničljivi glas vsakega od preživelih povzdiguje moč človeškega duha in zmago življenja, ki se je iztrgalo iz objema smrti. Ta spomin ne sme v pozabo,« piše Goldova, »poklicna žalovalka«, kakor jo je očitajoče imenoval eden od njenih sogovornikov.
Sama se ima zgolj za »babico«, ki pomaga zgodbam na svet. Pomembni so junaki zgodb, sama se čim bolj zabriše. Ni ne zgodovinarka, ne akademičarka, ne raziskovalka, le zapisovalka zgodb o ljudeh in njihovi človečnosti. Zgodba iz druge roke boli manj kot iz prve, na takšen način bralec laže prenese resnico o holokavstu, zato je knjiga priporočljivo branje zlasti za mlade.
Resnična zgodba o portugalskem diplomatu v francoskem Bordeauxu, dr. Aristidesu de Sousi Mendesu, ki je najljubša prevajalki Jeleni Mikloš, govori o enem od številnih zamolčanih diplomatov s srcem, »ki je prekoračilo meje vesti«. Ko je nemška vojska zasedla Francijo, je Aristides, aristokrat in veren katolik s 14 otroki, dal zavetje pobeglemu rabinu iz Antwerpna Chaimu Krugerju z ženo in 16 otroki.
Kljub prepovedi mu je bil pripravljen dati vizum za odhod iz Francije. »Jaz nisem edini, ki potrebuje pomoč, temveč vsi judovski sotrpini, katerih življenje je ogroženo,« je dejal rabin. Konzul je tri dni in tri noči premišljeval v postelji, ni ne jedel ne pil. Ko je vstal, so bili njegovi lasje skoraj beli kot sneg, nato pa je storil, kar mu je velel notranji glas: izdal je približno 10.000 vizumov judom in drugim bežečim pred Hitlerjem, tudi nadvojvodi Ottu in cesarici Ziti iz avstrijske cesarske rodbine. Vizume je podpisoval še, ko je Luftwaffe bombardirala Bordeaux. Po tistem je izgubil položaj, vzeli so mu pokojnino, živel je od prodaje imetja in umrl v revščini leta 1954. A danes živi po svetu približno sto tisoč potomcev takrat rešenih.
»Za Evropo je zdaj pravi trenutek, da se številni spomini znova obudijo v kratki in pregledni obliki, saj različni vidiki genocidne ideologije na evropskem političnem prizorišču nikoli niso bili tako pogosti,« opozarja dr. Svetlana Slapšak v uvodu. »Tako se zahteva enega od junakov te knjige, Simona Wiesenthala, naj nacistični zločinci ne umrejo v miru, resnično sklada z evropskimi kazenskimi in humanističnimi načeli.«
