Tiskane izdaje
Tolikokrat sem se že peljal na Štajersko in vedno mi je tam blizu Slovenske Bistrice v oči padlo dolgo grajsko obzidje nedaleč od avtoceste. Kaj neki je to?
Izvedel sem, da se za obzidjem skriva avtoodpad. In to ne ravno vsakdanji. Zraven stoji gostišče z lesenimi in kamnitimi bungalovi, kmalu naj bi se odprl še hotel. Da o kipcih ne govorimo.
Gospodar tega kraljestva je Niko Kaiser, 56-letni možakar iz Cigonce, ki je pred približno dvema desetletjema začel zbirati odslužene in razbite avtomobile.
A kmalu se je odločil zemljišče zazidati: »Kradlo se je na veliko. Najprej sem imel žičnato ograjo, potem sem naredil obzidje.«
In to konkretno. Postavil je 3,4 metra visok zid, dolg 601 meter, in ga vsakih nekaj deset metrov opremil še s petmetrskimi stolpi. Mednje je na razdalji približno enega metra postavil kipe leva. Da ne bi bilo preveč pusto, med levi nad glavnim vhodom na avtoodpad stojijo še rože.
»To je moj zid svobode. Berlinski zid ima svoj pomen: da ljudje niso mogli čez. Moj ima tudi svoj pomen. Ljudje so kradli, kradli in kradli. Če ne bi bilo tega obzidja, bi verjetno pristal v zaporu ...« pravi Niko, ki je zid gradil sedem, osem let.
Med razbito pločevino
Vozila hodi iskat sam ali pa mu jih pripeljejo, pove med kupi karamboliranih avtov, sedežev, vetrobranskih stekel, volanov, armaturnih plošč in vsemogočih avtomobilskih delov.
»Odpad zdaj čistimo. Imel sem 3500 vozil, zdaj jih je samo še kakih 100 do 150.« Sredi odpada leži kabina stare cessne, letala, ki ga namerava združiti s starim fiatom in predelati v nekakšen avtomobil.
Del odpada je že zabetoniran, čaka pa ga še pol hektara, na katerega namerava zliti za dvesto »hrušk« betona. Odpad se je zadnja leta precej zmanjšal, a je še vedno dober del Kaiserjevega posla poleg gostinstva in oddaje sob.
Skladišče starih rezervnih delov sredi odpada je na prvi pogled videti kot neurejena mešanica odbijačev, relejev, žarometov, batov in vzvratnih ogledal, vendar Niko natanko ve, kje je kakšen del določenega modela avtomobila. In to brez računalnika ali papirne dokumentacije, se pohvali.
»Ko pospravljam, v glavi že delam inventuro. Tule so deli za golfa, tam čez so veterani, naprej pa opli, beemveji in mercedesi. Vse imam v glavi. Nočem uporabljati računalnika: nimam interneta in e-maila, še telefonskih sporočil ne berem. Kdor me hoče kaj vprašati, naj me kar pokliče,« pravi Niko.
Priznava pa, da si bo verjetno moral omisliti spletno stran, če ne zaradi drugega, vsaj zaradi hotela, ki se bo v kratkem odprl.
Del odpada je namenjen tudi starodobnikom. Tukaj namerava Niko postaviti streho, da veterani ne bodo na dežju in soncu. Toda če hočeš preživeti, moraš imeti novejše modele avtomobilov oziroma dele, poudari, preden se oglasi na telefon.
»Za fiorina? Mislim, da je. Cena? Od 30 do 50 evrov, odvisno, kakšna je roba, moram videti. Pridite, pa bova pogledala in se zmenila za ceno,« reče potencialni stranki.
»Če se ukvarjaš s tem, moraš imeti srce in dušo. Namesto lepih rož imaš staro pločevino in znaš iz smeti narediti denar.«
Palčki, akti in živali
Tam okoli leta 1998 je zraven odpada zraslo še gostišče. »Imeli smo veliko ljudi, veliko se je delalo, stranke so čakale, pa sem rekel, zakaj bi čakale in me gledale, kako bom kaj pojedel - bom raje naredil gostilno,« pove Niko Kaiser, čigar hiša stoji tik ob avtoodpadu.
Seveda nam je moral razkazati hotel Janko in Metka z 38 »tematskimi sobami«. V pritličju bodo sobe s kipci faraonov, v prvem nadstropju pa s »Kleopatrami«. Podstrešna etaža bo bolj navadna.
Poleg hotela stojijo brunarice na količkih, povezane s tlakovano potko, ob kateri vsakega pol metra stojijo kak palček, 85-centimetrska ležeča ženska, konjska glava ali lev pa še kaj bi se našlo. Ena od brunaric ima še posebno opazno fasado - iz praznih cigaretnih škatlic.
Na drugi strani potke stoji »ljubezenski« stolp, na vrhu katerega se skriva soba s posteljo, okoli katere so na vseh stenah nastavljena samo ogledala. »Tja lahko pelješ kakšno simpatijo,« se zareži Niko.
Niko obožuje kipce, zato jih kar sam izdeluje iz cementa in mavca ter prodaja. In postavlja, kjer je le prostor. Že pred gostiščem stoji velik kip kuharja, poleg njega barvni, čeprav nekoliko zbledeli palčki, nato pa se kipasta zgodba le še nadaljuje oziroma stopnjuje.
Na drugi strani stoji zarjavel ameriški monster truck, s kakršnimi na drugi strani Atlantika in ponekod po Evropi tekmujejo na stadionih, kjer z močno predelanimi avtomobili z velikanskimi gumami vozijo po navadnih avtomobilih in skačejo v daljino.
Blejsko jezero na Štajerskem
Nikovo kraljestvo se razteza še daleč v gozd za gostiščem, kjer je nekoč stal labirint za zaljubljence, vendar je zdaj zarasel in zapuščen. Trenutno ima v načrtu »blejski minimundus«: postavil bo otok, naredil jezero oziroma ribnik s krapi, ki se jih bo dalo tudi loviti, okoli pa bo namestil še druge blejske znamenitosti.
Blizu bodočega Bleda v malem stoji še kak ducat kamnitih bungalovov, kajpak spet okrašenih s kipci. Pred vhodom stoji griček z zelenjem in rožami, na katerem zapeljivo leži kipec razgaljene ležeče ženske, ki se drži za ritnico; nedaleč stran stojita kipca Jezusa in Marije.
»Presnete uši, vse mi bodo požrle,« reče Niko in jih začne ročno odstranjevati s stebel. »Če jih ne pobijem, mi bodo požrle še druge rože, nočem pa jih škropiti,« doda in si po opravljenem »čiščenju« umije roko v bližnji luži.
Niko pokaže še spominsko ploščo, »posvečeno vsem, ki so nasprotovali gradnji«, na kateri sta napisani imeni uradnikov, ki sta v letih 1993 in 1996 izdala odlok za rušenje oziroma gradbeno dovoljenje, in pove, da je imel zaradi ambicioznosti že nemalo težav s pridobivanjem gradbenih dovoljenj, spremembami namembnosti zemljišč, skratka, z birokracijo.
Hotel Janko in Metka ima vse papirje, pred leti pa sta za gostiščem stali hiški z istima imenoma, a so mu ju porušili, zaradi česar zna povedati kakšno krepko ali dve na račun gradbenih inšpektorjev in države. »Dva objekta so mi podrli, potem pa so mi dali papirje za hotel.«
No, vsaka zgodba ima verjetno dve plati, ampak to smo pustili in se raje sprehodili po prostoru, kjer bo nekoč stal mini avtokamp s parcelami za prikolice in šotore. Vhod vanj bo povsem v Nikovem rahlo ekscentričnem slogu: vrata s streho v kitajskem slogu.
»Ne živim v pravi državi«
»Znan sem po enem in drugem,« pravi Kaiser, ki je pred leti kandidiral celo za župana Slovenske Bistrice. Zdaj ne bi več kandidiral, dodaja.
»Ker sem delaven in vztrajen, sem naletel na veliko problemov. Ne živim v pravi državi. Pri nas je težko biti samostojni podjetnik. Še vedno imamo zakonodajo iz nekdanje Jugoslavije, kjer smo imeli socializem, zdaj pa imamo kapitalizem,« reče Niko, ki bi rad videl, da bi imeli vsi samostojni podjetniki enake zdravstvene pravice kot preostali zaposleni.
Niku Kaiserju ne zmanjka idej: »Veliko stvari v življenju sem že zamenjal - razen svoje žene. Bil sem v kmetijstvu, v službi, v gostinstvu, zdaj imam hotel, odprl bom minikamp.«
Zgradil bo tudi bazen in nudistično plažo, v kratkem bo na dvorišču pred obzidjem avtoodpada postavil še letni kino. Prav med našim obiskom sta delavca polagala ploščice pred obzidjem, kjer bodo nekega dne stali mize in stoli.
Počasi ureja tudi sprehajalni park v slogu Arboretuma Volčji Potok, v katerem je položil že za kak kilometer robnikov za potke.
Nastopil je tudi v treh filmih, nazadnje v dokumentarcu Cesar, ki so ga o njem posneli študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.
»Imam hčer in sina,« odvrne, ko ga povprašam o nasledstvu. »Če bosta prevzela posel, v redu, če ne, me pa tudi ne bo bolela glava. Naredil sem, kar sem, s seboj ne bom ničesar odnesel.«
