Tiskane izdaje
Z grafiti porisane stene zapuščene pivovarne so daleč od pristriženih zelenic odprtih prvenstev, a to je kraj, kjer Berlinčani igrajo svojo različico golfa.
Crossgolf, imenovan tudi urbani golf, ulični golf ali celo anarho golf, pri katerem igralci poskušajo spraviti žogico v improvizirano »luknjo«, je našel svoj dom v prostrani urbani džungli nemške prestolnice.
Stara pogorela pivovarna Bärenquell v Treptowu, stari četrti vzhodnega Berlina, je kot nalašč za šesterico urbanih golfistov, oblečenih v majice s kratkimi rokavi, kavbojke in kape s šiltom, pa čeprav na vhodu piše Vstop nepooblaščenim osebam prepovedan.
»Na pravem igrišču za golf se vse vrti okoli kodeksov in pravil. To je snobovsko in elitistično,« pravi Eve, edina ženska v skupini.
»Tukaj je bolj sproščeno. Vsakdo lahko igra, kjer koli hoče. Ta šport je za vsakogar, ki ima čas in željo igrati,« pravi 28-letnica, ki se z urbanim golfom ukvarja od leta 2010.
Poleg nje 37-letni Sven previdno postavlja žogico na malo zaplato umetne trave, ki jo je položil na betonska tla. S cigareto v ustih zamahne s palico. Ciljal je sicer sosednjo streho, a v zrak je spravil je koščke umetne trave.
Koncept urbanega golfa se lahko povzame zelo na kratko: zakaj bi hodil na igrišče za golf, če lahko igraš na ulici, v mestu ali parku?
Točen izvor tega »športa« je nekoliko zavit v meglo, toda na specialističnih spletnih straneh se nekako strinjajo, da je bil »izumljen« v Nemčiji nekje v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.
Od tedaj se je razvil v še en uspešen nemški šport, ki ga igrajo po Evropi, v ZDA in celo na Novi Zelandiji. Turnirji z duhovitimi imeni, kot je, denimo, Bratwurst Open (Odprto prvenstvo pečenice), so še posebej razširjeni na jugu Nemčije.
Čeprav Berlin še ni gostil lastnega prvenstva, so tamkajšnji golfisti prepričani, da je prav Berlin najboljši kraj za urbani golf.
»Igram dvakrat ali trikrat na teden,« pravi Stephan, 26-letni zdravstveni tehnik. »Tole pa je eden od najboljših krajev za trening.«
Njegova skupina igra »varno« različico urbanega golfa, saj uporablja sintetične žogice, s čimer se zmanjša možnost, da se kdo poškoduje ali kaj razbije.
»Seveda obstajajo igralci, ki igrajo s pravimi žogicami za golf, a oni niso del naše skupine. V vsakem športu obstajajo črne ovce,« razloži Stephan.
V urbanem golfu ni pravih pravil. Vsaka skupina določi cilje, ki jih mora doseči, število dovoljenih udarcev, postavi lastna pravila.
Stephanova skupina je igrala že v bližini berlinskega Reichstaga, v mestnem parku Tiergarten, na železniških postajah, v zapuščeni tekstilni tovarni in na nekdanjem kopališču. Razmišljajo tudi o velikanski sovjetski vojaški bolnišnici in o nekdanji ameriški prisluškovalni postaji na Teufelsbergu.
Tokratna »runda« jim je vzela že več kot dve uri. A trajanja posamezne igre ne morejo točno določiti, pojasnjuje Stephan, medtem ko srka pivo iz pločevinke. »Igraš lahko pozno v noč ali pa do tedaj, ko ti postane dolgčas.«
A zdaj so vse oči uprte v Svena, ki se pripravlja na nov zahtevni udarec. »Kje je trabant?« zavpije, ko s strehe išče lupino starega vzhodnonemškega avtomobila, ki ga mora zadeti z naslednjim udarcem.
