»Doživeli smo nekaj, česar naši otroci ne morejo.«

Srečanje brigadirjev iz Paraćina in Murske Sobote po več kot treh desetletjih

Objavljeno
27. maj 2013 16.11
Jože Pojbič, Murska Sobota
Jože Pojbič, Murska Sobota

 

Murska Sobota  - »Hej haj, brigade! Hej haj ruke mlade! Hej haj brigade! Svoju zemlju srcem grade, svoju zemlju srcem grade...« se je v petek popoldne iz majhnega zvočnika na mizici s kozarci, pijačo in Titovo sliko razlegala stara brigadirska pesem.

Zbrani so potiho pripevali napevu, ki jih je pred dobrimi tremi desetletji ves mesec prebujal in jim za vedno sedel v srca. Čakali so srbske prijatelje z isto pesmijo in istimi občutji v srcih.

Prvo srečanje starih brigadirjev, dela članov prve skupne mladinske delovne brigade takrat pobratenih občin Murska Sobota in Paraćin v Srbiji na zvezni mladinski delovni akciji Podrinje - Kolubara Šabac 1980 je bilo po več kot treh desetletjih sicer lani v Paraćinu, a tudi tokrat je bilo na mejnem prehodu v Petišovcih po prihodu gostov iz Srbije videti solze v očeh in ni bilo konca prijateljskemu objemanju, trepljanju po ramenih in nenehnemu obujanju nostalgičnih spominov.

Takrat najstniki so sedaj, v svojih zrelih letih, znova prišli obujat spomine na dogodivščine, zanos,  ljubezni in prijateljstva iz nekih drugih časov v neki drugi državi.


A če ne bi bilo Denisa Roškarja in beležke, ki jo je kot štirinajstletni smrkavec leta 1980 dobil na omenjeni delovni akciji, si vanjo poleg dnevniških zapiskov zapisal imena in naslove vseh članov soboško - paraćinske brigade in jo kot svetinjo hranil vse do  sedaj, tudi srečanja starih brigadirjev ne bi bilo. Njega je vse bolj dajala nostalgija in ko so minila več kot tri desetletja, se je odločil, da poskusi znova vzpostaviti stik s čimveč takratnimi brigadirji.


»Velika večina je bila tega vesela. Strinjali so se, da se je treba znova srečati, vsi so se spomnili imen, dogodkov in občutkov tistega poletja. Se je pa zgodilo tudi, da nekdanja brigadirka iz Murske Sobote o tem ni hotela nič slišati. Da je razčistila s to preteklostjo in da je ne zanima, mi je odpisala,« pravi Denis.

In pripoveduje naprej, da mu je bilo brigadirsko življenje všeč že kot otroku, ko se je okrog brigadirjev republiške mladinske delovne akcije Goričko motal v Gornjih Petrovcih. Včasih  je z njimi celo šel na delovišče in jim pomagal, a je bil še premajhen, da bi se tudi sam udeležil kakšne od akcij, ki jih je v tistih časih bilo veliko po vsej Jugoslaviji.

Leta 1980, leto dni po pobratenju občin Murska Sobota in Paraćin, pa je izvedel, da zbirajo udeležence za prvo mešano delovno brigado iz obeh mest in se je šel prijavit. Imel je srečo, da so ga sprejeli, saj je bila na občini poštena gneča tistih, ki bi radi šli v Šabac in so izbirali le najboljše po šolskem uspehu in drugih merilih.

»Kar sem doživljal tisti mesec tam, mi je ostalo za vedno. Nihče ni spraševal, zakaj, nihče ni bil preutrujen, da ne bi mogel naslednji dan spet na delovišče, čeprav smo vstajali zjutraj ob štirih, da smo se z avtobusi lahko pravočasno pripeljali na oddaljeno gradbišče. In nihče ni vprašal, kaj bo dobil za to. Kar smo mi tam doživljali, naši otroci ne bodo nikoli poznali.«


Zelo podobne spomine imajo na takratne udarniške brigadirske čase tudi ostali udeleženci ponovnega snidenja. Komandir prve brigade Rade Milutinović se pravzaprav rad spominja vsega sodelovanja med Mursko Soboto in Paraćinom, ki se je začelo že leta 1978, se nadaljevalo s pobratenjem leto pozneje in z ustanovitvijo skupne MDB leta 1980.

»Žal je z razpadom Jugoslavije zamrlo tudi to prostovoljno mladinsko delo in duh, ki smo ga čutili v tistih časih. Takrat smo se mladi na akcijah družili zaradi prijateljstev, zaradi spoznavanja drugih mladih in ne zaradi zaslužka. Kaj podobnega, morda v kakšni drugačni obliki, bi lahko znova začeli organizirati. Mislim, da bi se morali mladi vse Evrope spoznavati med sabo in družiti. «


Na očitke, da so bile mladinske delovne akcije bolj nekakšno politično - propagandno sredstvo Titovega režima in da so se jih mladi morali udeleževati, pa Milutinovič samo odmahne.

»Vsi smo hoteli na te akcije, prostovoljno smo se prijavljali. Res so obstajala pravila obnašanja, a kakšne politike ali režimske diktature tam ni bilo. Nam je šlo predvsem za druženje z drugimi mladimi. Zgodilo se je, da so me klicali starši kakšnega od udeležencev, ki je bil na akciji in bi rad naslednje leto spet šel tja raje kot z njimi na morje. Spraševali so me, kaj smo jim delali tam, da si tako želijo nazaj. Pa sem odgovoril, da smo se družili, da nam je bilo lepo in da si mladi tega očitno želijo več. Takratni udeleženci mladinskih delovnih akcij so sedaj pri nas povečini uspešni in izobraženi ljudje.«


Eden takšnih izobražencev s slovenske strani je gotovo dr. Emil Erjavec, ki je bil v prvi mešani MDB traser, lani pa je, ker se osebno prvega ponovnega srečanja v Paraćinu ni mogel udeležiti, zbranim poslal pismo, v katerem je napisal tudi: »Verjeli smo v vse, najbolj pa v prijateljstvo, ljubezen... Družili sta nas ljudskost in mladost. Temu smo takrat rekli bratstvo in enotnost s političnimi besedami, ki so danes brez vsakršnega pomena, a takrat smo to živeli in v to verjeli... Doživeli smo nekaj, česar naši otroci ne morejo. Morda jim manjka to doživetje kolektivnega,skupnega, kjer razlika postane prednost, mladost pa moč, ki zmore vse.«

Letos se je Erjavec s svojimi brigadirskimi prijatelji o tem vendarle uspel  po treh desetletjih spet pogovoriti v živo, saj jih je vse skupaj gostil na svoji prekmurski domačiji ves sobotni večer in dolgo v noč...