Ko postane pomembno kupovanje, ne kupljeno

Takšne metode uporabljajo psihologi na univerzitetni kliniki v nemškem Erlangnu, ki se je med prvimi učinkovito spoprijela z odvisnostjo od nakupovanja. Ta ustanova je na vrhuncu sedanje gospodarske krize začela izvajati program, katerega končni cilj je ozdraviti odvisnike od nakupovanja, ki jim v anglo-ameriškem besednjaku pravijo shopaholiki.

Oniomanijo (tehnični izraz za kompulzivno željo po nakupovanju) je pred stoletjem prvi prepoznal leipziški psihiater Emil Kraeplin – v znanstvenem članku o ljudeh v velikih mestih, ki se ne morejo upreti kupovanju lepih reči, da bi se počutili bolje, četudi jih doma niti ne odvijejo. V času gospodarske krize, druge svetovne in hladne vojne je bila odvisnost od nakupovanja prezirljiv kliše za Britanijo in Ameriko, sploh pa – ženski problem. S padcem komunizma in naraščajočo blaginjo v Vzhodni Evropi, na Kitajskem in drugod pa dobiva svetovne razsežnosti, ugotavlja Martina de Zwaan, vodja oddelka za psihoterapijo na univerzitetni kliniki Erlangen na Bavarskem. V tej ustanovi so skupaj z raziskovalci ameriške univerze Severna Dakota izvedli štiriletno študijo, ki je vključevala 51 žensk in devet moških, starih od 20 do 61 let, potrjenih odvisnikov od nakupovanja in potrebnih zdravljenja. Vsi so čutili neobvladljivo potrebo po kupovanju, ne da bi kupljeno potrebovali ali sploh hoteli. S tem so v svojih družinah povzročili pravi kaos, finančni, psihološki in dobesedni: njihovi domovi so bili v nekaterih primerih tako natlačeni z nakupljenim, da za ljudi ni bilo prostora.

Erlanška študija je pokazala, da takšno nezdravo nakupovanje prizadene vse družbene sloje in dohodkovne ravni, da imajo odvisniki po navadi nizko samopodobo in še druge težave (alkoholizem, prehranjevalne motnje itd.), da prevladuje med ženskami, a moški niso izvzeti. Zadovoljstvo doživljajo v trgovini med lepimi stvarmi in v pogovoru s prijaznimi prodajalci vse do blagajne – tam se začne vanje plaziti občutek krivde. Redko uživajo v nakupljenem, ker jih muči občutek krivde, pravi Astrid Müller, doktorica medicine, filozofije in psihologije, ki je leta 2008 na univerzitetni kliniki Erlangen vodila študijo o terapiji z 90-minutnimi sestanki enkrat na teden. »Ne prenesejo pogleda na reči, ki so jih kupili po vzgibu. Pogosto kupijo več enakih stvari, a različnih barv. Doma se počutijo tako krive, da jih pustijo skrite v škatlah in poskušajo pozabiti nanje. Marsikdo, ki se ima za strastnega zbiralca, je v resnici odvisen od nakupovanja. Zbiralci svoje zbirke razstavljajo, odvisniki pa jih skrijejo očem,« jih je opisala znanstvenica. Terapija je bila znanstveno dokazano uspešna in po njej ozdravljenci niso znova zašli v odvisnost.

Balzam za krhek ego

Za novo terapijo erlanških znanstvenikov, ki temelji na višji samopodobi prizadetega, je bila najpomembnejša ugotovitev, da krhki odvisnikov ego spodbudi pogovor s prijaznimi prodajalci. Zavestno sicer ve, da je prodajalcu le do tega, da izdelke proda, podzavestno pa uživa, ko ravnajo z njim kot s kraljem, razlaga Müllerjeva. Francoski nevrolog in psihiater Boris Cyrulnik, ki prisilno nakupovanje skupaj z anoreksijo, bulimijo in kleptomanijo prišteva k etopatologiji vedenja ust, dodaja še eno razlago: »Včasih je dejanje, ki jih pomiri, da zgrabijo, stisnejo k sebi, vtaknejo v žep. Pri kleptomanskem ali kompulzivnem kupovanju opazimo, da ženska v trenutku, ko se oklene predmeta, doživi naval veselja. Prilastitev, predstava 'To je moje', v njej ustvarja čudovit občutek. To je vzrok, da ženske kupujejo na tisoče drobnih cenenih predmetov – tako lahko ponavljajo scenarij. Zgodi se, da napolnijo vso omaro s stotinami majčk in kupi ničvrednega nakita, ki ga nikoli ne nadenejo« (iz knjige L'Ensorcelement du Monde , Začaranje sveta, založba Odile Jacob). Cyrulnik uporablja ženski spol, ker pomen tega vedenja ni enak kot za moškega. Moški kupi avtomobil ali čoln, da bi pokazal, česa je sposoben. Tako si gradi predstavo o sebi. Z enim samim nakupom zapravi vse prihranke. Veselje pa doživlja z razkazovanjem tega svojega predmeta. Medtem ko ženske kupujejo zgolj drobnarije, da bi lahko ponavljale užitek, ko jih vzamejo, stisnejo k sebi, dajo v usta, v torbico, v žep, v omaro – in jih tam pustijo.

Zdravljenje tovrstnih odvisnikov v Erlangnu se osredotoča na zavedanje o odvisnosti in motivih kompulzivne potrebe po kupovanju. »Treba je najti druge načine za krepitev samopodobe. Prvi korak je priznanje posameznika, da ima težave, in odločitev, da se bo z njimi spoprijel. Priznati mora prijateljem in družini, ki so ga na splošno pripravljeni podpreti,« pravi Astrid Müller. Terapija stavi na samoopazovanje (kdaj natanko »jih prime«, da bi kaj kupili) in preusmeritev pozornosti. Lahko se, denimo, več dobivajo s prijatelji, se več ukvarjajo s športom, zamenjajo delovno mesto ... Pomembno je, da se naučijo zelo natančno opazovati in si naredijo nakupovalni seznam. Bolniki morajo ozavestiti, kaj se dogaja med procesom kupovanja. Samo tako lahko spremenijo svojo naravnanost,« pravi Müllerjeva.

Nakupovalni pritisk družbe

Njen avstrijski kolega, psihiater Michael Musalek, zdravniški vodja inštituta Antona Prokscha na jugu Dunaja, ki velja za največjo evropsko kliniko za odvisnost, opozarja, da ni mogoče primerjati porabniškega vedenja današnje mladine z vedenjem pred 40 leti. Ljudje, ki pristanejo pri Musalku in njegovih terapevtih, niso veseli nakupovalci iz televizijske nadaljevanke Sex and the City in podobnih, temveč ljudje, ki so nakupovali do svojega propada in so do vratu v dolgovih, da jim grozi zaporna kazen. Odvisnost od nakupovanja se redko kaže sama, pravi Musalek. Večinoma je le »spremljava«, glavno vlogo igrajo depresija ali druge odvisniške težave, propad partnerske zveze, težave v službi in seveda nizka samopodoba ter pogosto notranja praznina. »Nakupovalni pritisk v naši družbi je strašen. Mnogi sami sebe obravnavajo za produkte. Odvisnost je zanje predvsem stvar ponudbe.« To, kot piše Spiegel , potrjuje študija, po kateri se je število tovrstnih odvisnikov v Vzhodni Nemčiji v desetih letih od padca zidu sedemkrat povečalo in doseglo zahodno raven. Ocenjujejo, da zasvojenost z nakupovanjem ogroža od pet do osem odstotkov nemškega prebivalstva – vseh slojev, ne glede na višino dohodkov in izobrazbo. Enako prizadene moške in ženske, mlajše pogosteje kot starejše. Zdravljenje pa po besedah Astrid Müller potrebuje le majhen del teh.

Ocenjujejo, da je v Nemčiji od nakupovanja odvisnih 800.000 ljudi. O Američanih pa so na stanfordski univerzi ugotovili, da »simptome« te motnje kaže 5,5 odstotka moških in šest odstotkov žensk. Zato je po mnenju ekonomistov in psihologov nujno, da se prav v teh časih stori čim več ne le za ozdravitev vseh teh ljudi od nakupovalne odvisnosti, temveč tudi za to, da se ustvari takšno družbeno ozračje, v katerem bo vzdržnost pred nakupi veljala za vrlino, zmanjševanje izdatkov pa postalo moda, kot že napovedujejo nekateri ekonomisti. O številu tovrstnih odvisnikov v Sloveniji, o tem, koliko se jih zdravi in koliko je povratnikov, nimamo zanesljivih podatkov.

Kaj pa pri nas?

O odvisnosti od nakupovanja in zdravljenju te v Sloveniji smo se pogovarjali z eno najvidnejših slovenskih strokovnjakov za odvisnost, zdravnico in psihoterapevt­ko dr. Sanjo Rozman, specialistko medicine dela, prometa in športa, predsednico društva za pomoč zasvojenim Sprememba v srcu.

Ali v svoji praksi srečujete odvisnost od nakupovanja? Koliko primerov ste imeli?

Odvisnost od nakupovanja spada med nekemične ali vedenjske odvisnosti. To so bolezni zasvojenosti, pri katerih za učinek omamljanja ljudje ne zlorabljajo kemičnih snovi, ampak neko vedenje, ritual, postopek. Takšna vedenja se po navadi odkrijejo v družbi z drugimi zasvojenostmi. Pogosto to odvisnost spoznamo pri zasvojenih, ki pridejo na terapijo zaradi drugih, kemičnih ali nekemičnih odvisnosti. Da bi bil nekdo zasvojen samo z nakupovanjem, je redko. Takšnih odvisnosti sem do zdaj zdravila manj kot deset. Opažamo jih v družbi z odvisnostjo od hrane, bulimijo-anoreksijo, odvisnostjo od alkohola in prepovedanih drog, od seksualnosti, s soodvisnostjo, z deloholizmom.

Odvisnost od nakupovanja ni priznana kot samostojna bolezen odvisnosti, temveč jo imajo nekateri za motnjo nadzora nad impulzi, drugi pa za značilnost obsesivno-kompulzivne ali bipolarne motnje. Kako jo definirate vi? Kako se vede tipični zasvojenec z nakupovanjem?

Zasvojenost z nakupovanjem je bolezen zasvojenosti tako kot hazardiranje, odvisnost od hrane ali alkoholizem. Možganski mehanizmi so enaki, dolgoročne posledice so večdimenzionalne. Vendar smo v naši družbi do nekaterih zasvojenosti nenavadno strpni, druge pa demoniziramo, ločimo celo med dovoljenimi in nedovoljenimi drogami. Medicinske klasifikacije, ki določajo, kaj je bolezen, capljajo za razvojem stroke, ki o tem, da so zasvojenosti bolezen, ne dvomi več. Posledica tega je, da vam zavarovalnica ne bo krila zdravljenja! Če bi poskušali alkoholike razdeliti na ljudi, ki pijejo samo pivo, in druge, ki pijejo žgane pijače, pa tretje, ki so trezni dva meseca, potem pa imajo ciklus pitja do nezavesti - vse to so alkoholiki -, bi imeli približno takšno zmedo, kakršno imamo zdaj na tem področju.

A bistveno je, zakaj človek nakupuje, se prenajeda, se seksualno izživlja, igra za denar ..., ne pa toliko samo vedenje. Zasvojenost se začne z zlorabo sredstva za zmanjšanje trpljenja in po letih zlorabe pusti nepopravljive spremembe na možganih - zato je bolezen. Nastanek teh sprememb praviloma povzroči več vedenj in/ali snovi v nekakšni kaskadi, ki sproža zasvojenske cikluse. Za postavljanje diagnoze je pomembno vedeti, ali je človek že večkrat poskušal takšen ciklus ustaviti, vendar brez uspeha. Pojavi se nov, značilen zasvojenski občutek hlepenja ( craving ). Nekateri ga zamenjujejo z lakoto ali žejo, vendar je to povsem drugačno občutje, ki ima elemente urgentnosti in preplavi vse drugo doživljanje.

Tri največja gospodarstva na svetu: ZDA, Japonska in Nemčija, imajo dokaj različen odnos do nakupovanja. Američani imajo nakupovanje tako rekoč za domovinsko dolžnost, verjamejo, da ohranja in spodbuja gospodarstvo, ne počutijo se podli, če zapravljajo denar, ki ga nimajo. Nemci pa imajo zapravljanje in zadolževanje za gospodarsko nevarno in moralno vprašljivo. Japonska, ena najdražjih držav na svetu, je do porabništva previdna in ljudje so varčni. Je pojav odvisnosti od nakupovanja kako povezan s splošno porabniško naravnanostjo sodobne družbe?

Družba to načrtno izkorišča, saj je zasvojeni potrošnik zanesljiv vir dohodka. Poglejte reklame: ne prodajajo ti jogurta, ampak: Jogobella, otroke usmerjaš v pravo smer in z naravo jih krepiš ...

Sta za to odvisnost enako dovzetna oba spola, izobraženi in neizobraženi, premožni in revni?

Na splošno velja, da je v splošni populaciji dva do deset odstotkov ljudi zasvojenih z nečim (kemičnim in nekemičnim). Zanesljivih statističnih podatkov, ki bi zasvojenosti drobili na takšne in drugačne, ni veliko in tudi kaj dosti ne pomenijo. Kot sem že razložila, je pomembno, koliko ljudi se zasvojensko vede z vsemi dostopnimi sredstvi skupaj.

Ali tovrstna odvisnost velja kot olajševalna okoliščina na sodišču v primerih sodnega pregona (zaporne kazni) prizadetega zaradi dolgov, ki si jih je nakopal z nenadzorovanim kupovanjem, a jih ne more plačati?

Ne velja. Tudi za alkoholika ali hazarderja to ni olajševalna okoliščina.

Odvisni od nakupovanja morajo izoblikovati zrelejši odnos do denarja. Kako poteka zdravljenje? Koliko časa traja v povprečju? V skupini, individualno? Mora ozdravljeni odvisnik do konca življenja nadzorovati svoje nakupovalne vzgibe?

V terapiji se ne osredotočamo samo na konkretno vedenje, ampak na sistem vrednot in obrambne mehanizme, globalno pa na rehabilitacijo storjene socialne škode. Vedenje je treba nadzorovati vse življenje pa tudi paziti, da zdravljeni ne zdrsne v drugo zasvojenost.

Ali strokovnjaki na tem področju sodelujete, se povezujete?

V okviru ameriške organizacije International Institute of Trauma and Addiction Professionals (www.iitap.com), kjer se izobražujem, obstaja modul Multiple Addictions.

Kaj bi priporočili v branje odvisnim od nakupovanja (v slovenskem jeziku)?

Knjigo Peklenska gugalnica, ki sem jo napisala z namenom, da bi se laični bralec lahko pregledno orientiral na tem področju in našel pomoč.