Tiskane izdaje
»Vsi bi imeli 'romantično', plačali pa zanj ne bi.« Kovač Miran Krstičić na ogenj meče oglje in koks. »Ampak pri meni je kljub temu vse romantično, le meha, ki so ga imeli nekoč, da je plamtel ogenj, nimam.« Če bi ga imel, bi potreboval pomočnika. Če bi ga imel, čakalna vrsta na njegovo starodavno orožje ne bi bila dolga skoraj leto dni.
»Pri nas je pravih kovačev zelo malo. Tisti, ki so, izdelujejo bolj umetniške izdelke. Kovaško delo ni cenjeno. Zaslužka ni. Z enim jabolkom, ki krasi meč, imam štiri ure dela. Ni ga mogoče ovrednotiti. Zato tega tudi nihče noče delati.« On kuje »romantično«, po starem.
Nobene serijske proizvodnje, ki je skoraj povsem izpodrinila tudi nekoč ročno in po meri narejene podkve. Le redki jih še izdelujejo. On jih ne. Zase je izbral orožje. In kakšen nož za dušo. V peč, ki stoji v kotu delavnice, vrže stari železničarski vijak. »Pri meni ne gre nič v nič. Vse recikliram,« razlaga Miran Krstičić, ki ima kovačnico v Spodnjem Gaju pri Pragerskem.
V ognju poka in se čarobno iskri, medtem ko se vijak segreva na primerno temperaturo za obdelovanje. Kadi se. »Zame je tudi to romantično. Vendar se ne kadi le iz peči, temveč tudi pri kovanju. Ob koncu dneva je na tleh toliko prahu, da so polne tri smetišnice. Zlahka dehidriraš.«
Njemu, ki je astmatik, se je to že zgodilo. Začelo ga je tresti, počutil se je slabo. Izmeril si je pritisk. Normalen. Raven sladkorja? Ustrezna. »Ko sem spil liter vode, je bilo že bolje.« V vročih dneh je v bližini peči tudi 45 stopinj Celzija. Njegovo kovaško nakovalo stoji nedaleč stran. »Nimaš druge možnosti, kakor da piješ. Nekoč, ko je vsaka vas imela svojega kovača in vsaka večja kmetija osnovno orodje in manjše ognjišče, da so si kmetje lahko kaj naredili sami, je veljal zakon, po katerem sta vsakemu kovaču pripadla dva litra domačega vina na dan. Domačega.«
Ljubezen in pogovor
On se mora zadovoljiti z vodo, ki ga pri močeh ohranja od šestih zjutraj, ko v ogenj vrže prvo lopatko oglja. Za en meč ga porabi od 12 do 13 kilogramov. Material lahko obdeluje le, če je primerno segret, zato ogenj nenehno gori. Razbeljeni železničarski vijak ničkolikokrat potuje iz njega na kovaško nakovalo in nazaj.
Ko je obarvan živo oranžno rdeče, silovito udriha po njem, da se pri vsakem udarcu zlato zaiskri, ko začne kaj hitro temneti, ga položi nazaj v peč. Počasi ga plošči v nož. »Ko dobim osnovo, se začne zamudno delo.« S kladivom tolče po sekaču. »Kovina je kot testo. Iz nje lahko narediš, karkoli hočeš. Vroča je mehka kakor maslo.« Zgornji del vijaka je razklal, nekoliko nižje zabil luknjice. Vrh ročaja začne dobivati obliko živalske glave. Ušesa, oči, usta.
»Če ne delaš z ljubeznijo, ne narediš nič. Z železom se moraš pogovarjati. Na silo ne gre nič.« Vendar se ljubezen hitro pregreje, vsaj takrat, ko ure in ure izdeluje en sam meč, sabljo, rapir ali kaj podobnega. »Ko ne morem več, vse skupaj pustim, da si malo opomorem. To je filigransko delo. Meč sme biti, na primer, težak le 880 gramov. Z ročajem in ščitniki je dela še veliko več. Tako se vsakič znova vračaš k istemu kosu. Ne zdržiš dolgo.« In tudi hiteti ne moreš. Na mesec lahko naredi največ šest ali sedem kosov staroveškega orožja.
To ga je pritegnilo že v otroštvu, ko je odraščal ob očetu, strastnem zbiratelju starin, v kovaštvo ga je usmerilo življenje. Nekdanji kovinar v tovarni avtomobilov je moral na prekvalifikacijo za kovača, a je službo kljub temu izgubil. Vendar osnovno znanje, ki ga je pridobil, ni šlo v nič. Začel ga je poglabljati. »Ogromno časa in energije sem vložil v študij. Bral sem knjige, brskal po internetu.« Sprva je kaj naredil zase, ko so se pred petimi leti nanj obrnili člani društva Cesarsko-kraljevi Ptuj, se je začelo zares. Na Facebooku je začel iskati sorodne duše in jih tudi našel.
Danes kuje replike starodavnega orožja za stranke iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Anglije in Švedske. Njegovi meči se preverjeno ne lomijo, njihovemu izgledu ne gre oporekati. Škoda le, da njihovemu kovaču ne prinesejo toliko denarja, kakor nudijo užitka tistim, ki se z njimi vadbeno spopadajo. Material je drag. Večino mora kupiti v Nemčiji, ker ga pri nas ni ali pa ga prodajajo v tako velikih količinah, da bi ga imel na zalogi do konca življenja. Pa še stal bi ga več od avtomobila, ki ga je moral prodati, da je sploh lahko začel.
Opremiti delavnico z vsem, kar potrebuje, ni poceni. Kovaško nakovalo ali ampus, na primer, stane 900 evrov. Plošča pločevina pride 1400 evrov, meče prodaja povprečno po 180 evrov. Lahko bi ponujal tudi lične usnjene nožnice, a jih nihče ne bi hotel kupiti.
»Z njimi je toliko dela, da bi na koncu stale po kakšnih 300 evrov.« Narediti jih zna, saj ob kovanju obvlada tudi šivanje, hladno kovanje in vrsto drugih, zanj koristnih obrtniških del. Naročnika njegovega najdražjega meča doslej dodatki ne zanimajo. »Gre za repliko križarskega meča, ki je omenjen le v enem zgodovinskem viru. Zelo poseben in zapleten meč je.«
Stal bo 1500 evrov. Naročnik je znana osebnost. In polnoleten. Čeprav Miran kuje le topo vadbeno orožje, vse kupce preveri in zahteva, da podpišejo izjavo, s katero prevzamejo odgovornost za orožje in njegovo uporabo.
Nož mora rjaveti
Ostrina se zasveti le pri mačetah za sekanje trsa ali trave, ki jih naredi za prijatelje, ali pri nožih, s katerimi se poigrava za sprostitev. Kakšen je dober nož? »Ne sme biti narejen iz rostfreija. Je bila iz tega materiala kdaj narejena kakšna kosa? Ne. Tudi noben nož za suši ni. Dober nož je tisti, ki rjavi, oster pa je takrat, ko ga pod kotom položite na noht in zastane, četudi ne pritiskate nanj, ali če ga prislonite na lasišče na zatilju in ne spolzi navzdol.«
Sam nože brusi na brusnem kamnu, doma jih je najbolje na porcelanastem krožniku, mimogrede navrže nasvet. »Krožnik obrnete narobe in z robom noža drsite po hrapavi krožnici na njegovem dnu. Z eno stranjo k sebi, z drugo od sebe. Lepše kot nož poje, bolj top je.«
Smrtonosna zanj je vrela voda. »Če želite ohraniti dobro kakovost, ga ne smete prati v pomivalnem stroju.« Najbolj ga uničijo plastične deske za rezanje živil in kumarice, ker »imajo toliko kisline, da lahko razžrejo njegovo ostrino«. Ampak klasične nože je vsaj mogoče nabrusiti, tistih z žagico skoradja ni.
On si okrasne naredi sam. S posebnim kovaškim kladivom, ki stane 80 evrov, saj bi navadno pri pregrevanju počilo. »Nekaj orodja sem našel na sejmih, nekaj sem ga predelal ali izdelal sam.« Veliko kovaško kladivo ali stroj iz leta 1958, ki ga je dobil pred tremi ali štirimi leti, je »bilo v popolnem razsulu, ampak sem ga popravil. Žal nima moči udarca, kakršno bi potreboval.« Zato si izdeluje novega, močnejšega. Izpod njegovih rok nista prišla le dva njegova dela. Ko bo končan, ne bo več tako kot zdaj, ko stroj opravlja lažja opravila, težaško kovanje pa ostaja rezervirano za Mirana, ki je po prometni nesreči ostal invalid in ga nihče ni hotel zaposliti.
Kandidatov za vajenca ni
Delo si je našel sam in je danes ponosen, da se meči veliko bolj priznanih svetovnih izdelovalcev lomijo, ko se v vadbenem spopadu prekrižajo s tistimi, ki jih naredi on, oblečen v predpasnik, ki si ga je sešil sam, obut v primerno trde čevlje in s čepki v ušesih. Slušalke so primernejše, vendar kmalu postanejo zoprne. Tudi oči si zaščiti, vendar včasih v njih kljub temu pristane kakšen opilek. Roke so se na vročino navadile že tako, da lahko z golimi prime tisto, za kar njegovi družinski člani nujno potrebujejo rokavice.
Ko sešteje trdo delo, nizki prihodek in neizmerno iznajdljivost, s katero si izdeluje in prilagaja orodje in stroje, mu je jasno, zakaj kandidatov za vajenca ni. Vendar svojega znanja tudi ne trosi naokoli. »Moj oče je bil poznavalec rimskih kovancev, fosilov, mineralov in še marsičesa. O tem je govoril in pisal, svoje zanje je prenašal naprej. Otroci pa smo bili lačni.«
Zato sam manj razlaga in več dela. Tudi antični nakit. »Pri njem moraš biti nežen in grob obenem.« Zveni primerneje za žensko. »Ženske imajo boljši občutek za kovanje od moških, vendar sem eden redkih moških, ki to prizna.« Med Američankami in Angležinjami jih je kar nekaj, pri nas je menda le ena.
