O čuvajkah intimnih intimnosti in lovcih na cipe

Četudi je na današnjih ljubljanskih ulicah videti berače, teh ne preganjata več beraška strahova, tam že dolgo ni več stolonoš, ki so v nosilnicah prenašali meščane, a tudi njihove »naslednike« fijakarje je povozil prihod avtomobilov. Če so se nekateri Ljubljančani nekoč preživljali s sekanjem ledu v Trnovem, čolnarji na Ljubljanici še vedno plujejo, a namesto tovora prevažajo le še turiste.

Poleg čolnarjev so na Ljubljanici, ki je bila stoletja ena najživahnejših tovornih poti, delali tudi fakini, ki so z ladij na vozove raztovarjali v ljubljanskem pristanišču na Bregu. Posel jim je najprej odžrla stara Tržaška cesta, v sredini 19. stoletja pa še Južna železnica. Medtem ko so nekateri izgubili delo, so se drugi zaposlili na železnici, nekaj pa se jih je prekvalificiralo v jekarje, nakladače peska v današnjem Trnovem. »Mnoge poklice je tako kot danes odnesel bodisi tehnološki razvoj bodisi izgradnja infrastrukture,« poudarja Darinka Kladnik, publicistka, upokojena novinarka Dnevnika in avtorica ducata knjig, večinoma o Ljubljani. Pred dnevi je eno od poglavij ljubljanske zgodovine razgrnila tudi na predavanju na Ljubljanskem gradu.

Med poklici, ki nimajo več mesta v naši družbi, za začetek omeni rablja, čigar službovanje je eno najbolj natančno popisanih. Še sredi 18. stoletja je živel in deloval v soseski med Gradom in Golovcem, ko so kopali Gruberjev prekop, pa so ga pregnali v najrevnejši del mesta – na Reber. »Veliko dela je med drugim imel z ženskami, ki so jih obsodili čarovništva. En goldinar, denimo, si je prislužil s postavljanjem stola za zaslišanko, 3 goldinarje in 33 krajcarjev pa za grmado, še nekoliko več, 4 goldinarje je dobil za razkosanje grešnika, pri čemer je moral vsak kos pribiti na drugem koncu mesta. Kar je našel pri samomorilcu, pa je lahko obdržal,« našteva sogovornica. Dodaja, da so ljubljanskega rablja posojali tudi v kraje, ki ga niso imeli, in če je šel na tako službeno pot, je bilo prav tako določeno, koliko je za to dobil hrane. Večinoma veliko kruha in vina, dan, ko je moral koga hudo kaznovati, pa je dobil še šilce žganja, razkriva sogovornica in dodaja, da so se ga ljudje zelo izogibali, ker je veljal za nečistega in tudi v cerkvi je imel poseben stol.

Meso v ledenici pod gradom

V časih, ko še niso poznali hladilnikov, je Ljubljana premogla lomilce ledu. Led so sekali na Kernu pri Trnovski cerkvi, ko je tu nastalo znano drsališče, pa so ga začeli sekati na skrajnem severnem robu Kerna. Rezali so ga, potem pa ga z vozovi vozili v pivovarske, kavarniške in slaščičarske ledenice. Za shranjevanje mesa so poleti uporabljali mestno ledenico na severni strani grajskega hriba. Ključ zanjo pa so imeli mestni stražarji. »Ko so konec 18. stoletja začeli rušiti mestno obzidje, so po moji domnevi službo izgubili tudi stolonoše, nosači, ki so meščane prenašali v nosilnicah, saj je bila pot skozi mesto zaradi ruševin precej otežena,« je sogovornica načela novo zgodbo.

Stolonoši so delovali pod okriljem magistrata in bili zametek javnega prometa. Kronist Ivan Vrhovec je zapisal, da so si meščani pomagali s stolonošami zato, »ker je bila vožnja po mestu bolj pokora kakor zabava – saj je znano, da je popravljal vsak gospodar tlak pred svojo hišo sam! Plemstvo se je dajalo prenašati že od nekdaj, meščanom pa je naklonil to dobroto magistrat leta 1735, ob jednem pa se je odprl s tem nov studenec dohodkov.« Zaslužek so porabljali za popravilo mestnega tlaka in čiščenje mesta, stolonoše pa so ob pomanjkanju dela, ki je običajno nastopilo poleti, lahko poklicali tudi na pometanje ulic. Od njih se je tako kot od današnjih vznikov avtobusov terjalo, da so v službi trezni, četudi so največ dela imeli ob veselicah pozimi, poleg plače pa jim je nekaj malega pripadlo tudi za čevlje.

Še pred prihodom javnih pralnic in pralnih strojev so bile pomembni mestni higienski člen bizoviške perice. Menda pojavile že v začetku 18. stoletja ali pa še celo prej, po Ljubljani pa so cize porivale vse do 2. svetovne vojne. Vsaka je imela svoje naročnike, med njimi pa ni bila samo ljubljanska mestna gospoda, ampak tudi podjetja, gostilne in bolnišnice. Perilo so shranjevale pod grajskim hribom v barakah, da ga ne bi pomešale, pa so si ga posebej označevale, toda kljub temu je bilo ob ponedeljkih, ko so se vrnile s svežimi žehtami v mesto, veliko prepiranja zaradi pomešanih ali izgubljenih kosov. Ker so se ukvarjale z zelo intimnim poslom, saj so posredno kukale pod krila, v hlače in spalnice svojih strank, se jih je prijel vzdevek čuvajke intimnih intimnosti.

Perice in zdravje meščanov

Ne gre spregledati, da so se pomena peric tudi za zdravstveno varstvo meščanov dobro zavedale mestne oblasti. Leta 1898 in 1904, denimo, so pericam naložili stroga pravila glede ravnanja s perilom, saj je pretila nevarnost, da se bodisi iz mesta ali nazaj vanj prav s perilom razširijo bolezni. Kot je zapisal Josip Suchy, pravnik, pisec in prevajalec (1869 – 1941), so imele perice v Ljubljani nekako priviligiran stalež; »1.) ker so potrebne kot vsakdanji kruh, 2.) ker so konservativne že po svoji naravi in po dolgoletni usanci in 3.) ker so kot čuvajke intimnih intimnosti uvažavane.«

Tudi med ljubljanskimi možmi najdemo take z žgečkljivim nazivom – lovce na cipe, ki so se kljub prepovedim ohranili vse do danes. Na mejnem prehodu Obrežje so namreč pred časom pri italijanskih lovcih zasegli 97 kilogramov ptic. Nekoč so lovci na ptice s takšnim imenom poleg čolnarjev in ribičev živeli v Trnovem, njihovo delovanje je bilo povsem po črti zakona, ptiči pa so jim, ker so veljali za specialiteto na mizah bogatašev, prinašali lep zaslužek. Ko so se cipe začele seliti na jug, se je začela lovna doba, zaradi katere so na Barju zrasli šotori. Kladnikova omenja, da so včasih nalovili tudi na tisoče ter jih pošiljali v Gradec, na Dunaj in v Trst. Po njenih izsledkih je te vrste lovski posel zaradi zakona o varstva ptičev močno izgubil svojo vrednost po letu 1870. A ker mnogi niso spoštovali zakona, je bilo še leta 1928 v Trnovem najti (poslednjega) ptičarja Franca Marinka po imenu.

Ključkarji varovali trgovine

Previdnejši od naravovarstvenikov so bili svoj čas trgovci, ki so dali pobudo za ključkarje oziroma posebne stražarje, ki naj bi ponoči varovali trgovine na Bregu, v Špitalski ulici (današnji Stritarjevi ulici), nekdanji Gledališki (današnji Wolfovi) in Židovski ulici. Kot Kladnikova piše tudi v knjigi Ljubljana z nostalgijo, so računali na štiri ključkarje, ki bi za 60 goldinarjev na mesec opravljali službo od 22. do 5. ure. Ker za njihovo plačilo niso zbrali dovolj denarja, je eno šestino moralo primakniti mesto. Zaradi finančnih težav in verjetno tudi neupravičeno prevelikega strahu pred roparji, so ključkarje 18. aprila 1867 razpustili.

Da tudi beračenje ni bilo prepuščeno svobodni volji oziroma da je štelo za dejavnost, s katero so se najrevnejši preživljali z dovoljenjem mesta, dokazujejo beraške ploščice ali značke. Eno takšnih – z letnico 1667 – so ljubljanski arheologi našli pri izkopu ene od rimskih hiš v Ljubljani, sprva nevedoč, kaj sploh je. Uganki so prišli do dna v arhivskih knjigah mestnih prejemkov in izdatkov, v katerih je zabeleženo, da je mestni svet 23. maja 1667 pasarju Hansu Ulriku Leyhauffnu plačal 9 goldinarjev za značke, izdelane za uboge ljudi. Značke, ki so jih berači podobno kot v drugih mestih imeli prišite na obleko, so v Ljubljani uvedli že v začetku 17. stoletja. Takrat se je povečalo število revežev, ki so živeli samo od prosjačenja. A pol stoletja pred tem, ko je v Ljubljani morila kuga, so zaradi strahu pred širjenjem bolezni vse berače zaukazali izgnati iz mesta, za kar so bili tako kot drugod po Evropi policani beraški strahovi. Do leta 1575 je služboval samo eden, pozneje dva, med njihovimi pristojnostmi pa so poleg nadzora nad domačimi berači in preganjanjem tujih sodile še dolžnosti pri pogrebih. Po potrebi so bili tudi mestni sli. Beraških strahov so se mestne oblasti odločile »rešiti« šele konec 60. let 19. stoletja.

Darinka Kladnik iz rokava našteva še vse druge zanimive poklice, ki so bogatili različna zgodovinska obdobja Ljubljane, osebno pa najbolj navdušujejo velika imena, ki so živela in delovala v Ljubljani; skladatelj in dirigent svetovnega kova Gustav Mahler, inženir, arhitekt in matematik jezuit Gabriel Gruber ter gozdar in izumitelj ladijskega propelerja Josef Ressel. »Zelo zanimiv se mi zdi tudi čas svete alianse, ko so v Ljubljani več mesecev bivali cesarji in veliki imenitneži. To kaže, kako je bila Ljubljana nekdaj pomembno malo mestece, vpeto v evropsko zgodovino, zato se mi zdi škoda, da današnji mestni turizem daje prednost avtorjem spominkov, medtem ko zanimive zgodbe še nimajo prevoda,« meni avtorica mnogih. Darinki Kladnik idej in dela ne manjka. Vnukinja jo je navdahnila, da napiše knjigo o otroških domislicah, tudi njenih seveda, med drugim scenaristka več dokumentarcev pa si želi, da bi nekoč pred gledalce prišel tudi film o nadvse zanimivem umetniku Hinku Smrekarju.