Tiskane izdaje
Quito − Osamljeni Jurij, zadnji veliki želvak z galapaškega otoka Pinta, je umrl in z njim celotna podvrsta. Toda če njegovi geni živijo v njegovih sorodnikih, kaj v resnici pomeni izumrtje podvrste? »Ponavadi tega niti ne zaznamo,« o trenutku izumrtja pravi dr. Henry Nicholls. »Ko se zgodi, je že prepozno.«
Toda za zadnjega predstavnika podvrste velikih želv Pinta, imenovane po otoku na Galapagosu pred obalo Ekvadorja, so zadeve sicer drugačne. Osamljeni Jurij (Lonesome George) se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisal kot najredkejša žival na svetu.
»Juriju je – v ujetništvu – uspelo razvleči trenutek izumrtja na 40 let,« pravi dr. Henry Nicholls, avtor knjige Lonesome George: The Life and Loves of a Conservation Icon (Osamljeni Jurij: Življenje in ljubezni naravovarstvene ikone). »Jurij ni bil le simbol Galapagosa, ampak tudi simbol boja za ohranitev bogastva, raznovrstnosti in lepote našega planeta,« je zapisal v odprtem pismu Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN).
Uteha znanstvenikov
Toda vrsta genetskih odkritij na galapaškem otoku Isabela naravovarstvenikom daje nekaj utehe. Znanstveniki z ameriške univerze Yale so odkrili prvo generacijo hibridov podvrst velikih želv Pinta in Isabela, kar pomeni, da se je polovica Jurijevega genskega zapisa ohranila. »Tudi če Jurija in njegove podvrste ni več, so na Isabeli še vedno živali, ki nosijo njegove gene,« po poročanju britanskega BBC pravi dr. Peter Paul Van Dijk, sopredsednik strokovne skupine IUCN za želve.
Kakšno uteho znanstveniki lahko najdejo v prisotnosti genov Osamljenega Jurija v drugih podvrstah galapaških velikih želv, je odvisno od tega, kako obravnavamo posamezno podvrsto. Definicija podvrste in vrste temelji na znanstvenih principih kategorizacije in je predmet vroče razprave. Z vidika evolucije so podvrste na poti, da postanejo vrste, saj gredo po drugi evolucijski poti kakor druge podvrste, s katerimi imajo iste prednike.
Velike želve z Galapagosa so dober primer, pravi dr. Peter Paul Van Dyjk. »Otočje Galapagos je vulkanskega izvora. Zrasli so z morskega dna in v času med geološkim nastankom posameznih otokov in sedanjostjo so te otoke naselile velike želve. V tistem trenutku so začele rasti nove veje evolucije.«
Ali želve na posameznih otokih označujemo za vrste ali podvrste, ni tako pomembno. Nekateri najbolj znani primeri prizadevanj za ohranitev vrst so v resnici osredotočeni na živali, ki jih označujemo za podvrste, in ne vrste. Na primer, na svetu obstaja samo ena vrsta tigra, ogrožene pa so številne podvrste: amurski, južnokitajski, indokinski, malezijski, sumatranski in bengalski tiger so predstavniki podvrst na rdečem seznamu ogroženih vrst IUCN.
»Podvrste so morfološko drugačne, ker so se morale prilagoditi okolju,« pojasnjuje dr. Christine Breitenmoser, sopredsednica strokovne skupine IUCN za mačke. »Živele so pod drugačnimi pogoji, imele so drugačno konkurenco, kar je vplivalo na evolucijo.« A ko neka vrsta ali podvrsta izgine, dejstvo, da obstajajo še druge gensko sorodne živali, pod določenimi pogoji omogoča ponovno naselitev.
Evolucija po drugačni poti
Podvrsta velikih želv Pinta je sorodna podvrsti na bližnjem otoku Espanola. »Če bi na Pinto naselili nove želve, bi to pomenilo, da smo na novo zavrteli čas. Evolucija pa bo šla po drugačni poti: čez 200.000 let ne bomo imeli nove podvrste Pinto, ampak nekaj popolnoma drugega.«
Je torej izguba razmeroma mlade podvrste, kakršen je bil Osamljeni Jurij, bolj katastrofalna z vidika ohranitve vrst kot z vidika evolucije? Obstajajo poskusi, da se pri določanju naravovarstvenih prioritet v račun vzame tudi evolucijsko zgodovino določene podvrste. Program londonskega zoološkega društva za ogrožene vrste Edge pomaga z ugotovitvami, kako pri sestavljanju seznamov ogroženih vrst vključevati tudi evolucijsko zgodovino.
