Tiskane izdaje
Tam, kjer se v Gračišču asfaltirana cesta spremeni v makadamsko in se izgubi med vinogradi in gozdičem, tretji dan prepevajo, igrajo in plešejo.
Nocoj se bo festival Etno Hist(e)ria končal, začel pa se je pravzaprav veliko prej, preden se je zares začel. »Histeriki« so se tam zbirali od začetka meseca in se v ležernem razpoloženju prepuščali ustvarjalnosti.
V Slovenski Istri se obiskovalca že sama po sebi polasti ležernost, še zlasti če ima sonce enega izmed tistih dni, ko nikakor ne varčuje z močjo. Zato že napis Histeria, ki je začel vzbujati pozornost pri prvem znaku za Hrastovlje, skoraj ni sodil v to okolje.
Toda pomirjujoče je bilo to, da sta bili obkroženi črki IA in zraven narisan osliček, kar napovedovalo igrivo domiselnost.
Osliček, maskota festivala, menda res živi v Gračišču, ki je posvojil festival Etno Hist(e)ria in drugo leto sprejel skupino navdušencev nad etnografsko glasbo, gledališčem, plesom in drugimi oblikami umetniškega ustvarjanja.
Toda najprej je bila glasba tista, ki jih je povezala v orkester Etno Histria. Obstaja že deset let in je del mednarodne mreže Ethno World, je povedala mlada igralka Lidija Sušnik, ena izmed organizatorjev festivala.
Tisti, ki je za vse zaslužen, je lutkar in glasbenik Matija Solce, ki je na kup nabral glasbenikov za cel orkester in ta je tudi pred letošnjim festivalom središče Kopra (v ponedeljek) in Ljubljane (v torek) spremenil v nekakšno glasbeno skrinjico etnografskih napevov in oder glasbenikov, lutkarjev in artistov, zbranih iz številnih držav sveta.
V Gračišču se je namreč zbralo več kot dvesto ustvarjalcev, ki so od četrtkovega večera do nocoj pripravili kakšnih 60 dogodkov, pred tem pa več gledaliških, plesnih, glasbenih in drugih ustvarjalnih delavnic.
Prizorišču, ki ga je pomagalo ustvariti 40 scenografov iz petih držav, so nadeli ime gozd Cantalone in vanj so se razkropili nastopajoči, prostovoljci in obiskovalci iz več kot dvajsetih držav sveta.
Naj počiva v senci
Da ima Gračišče goste, je bilo dan pred začetkom festivala zaznati že ob vstopu v kraj. Mladi v pisanih oblačilih in razmršenih las so posedali v bližnjem baru, srkali kavo ali se sprehajali po cesti, ki je vodila do kampa.
Še preden je bilo mogoče pobrati kakšno informacijo, je bilo treba ugotoviti, kateri jezik bo pravi za sporazumevanje. To pa je postalo povsem odveč pri vhodu v kamp, kjer prišleki nismo imeli druge izbire, kakor da brez besed in ugovorov gremo mimo Noetove barke, ker na njej ni več prostora, in se podamo v - smrt.
Prizorišče je bilo resda šele v nastajanju, toda stvori z belimi, brezobličnimi maskami so že bili tam, si nas radovedno ogledovali, nam po pregledu v roke stisnili navidezne vstopnice in nas prepustili časovnemu stroju. To je namreč tema letošnjega festivala.
Nadaljevanje ni bilo prav spodbudno do življenja - nastajal je oder, izpod katerega so molele noge, zraven je stal še en oder, to pot mrtvaški, in na njem napis 13. 7. 2012. Datum ni naključen: festival je (resda slučajno) na petek trinajstega, poleg tega je leto 2012 tisto, ko naj bi bil konec sveta. Zraven pa pripis: Naj počiva v senci.
Kakor je izgledalo, tako tudi je bilo: »Tukaj bodo obiskovalci lahko izkusili lasten pogreb, pravzaprav sedmino, kar je navsezadnje totalna žurka,« je prišla z resnico na dan mlada arhitektka Tea Kogovšek. S pomočnicama si je ravno dala duška z velikimi modrimi dežniki - rezale so njihovo platno in pripravljale teren za navidezno potovanje duš.
Pravljično
A naj so si igralci z maskami in ustvarjalci scen še tako prizadevali, da bi ustvarili malce srhljivo razpoloženje, je bilo to v tistem okolju in s tako prešerno razpoloženimi ljudmi težko doseči.
Po večini mladi ustvarjalci so bili raztreseni po manjših prizoriščih, kjer so poskušali poustvariti realistične, groteskne in abstraktne iluzije zgodovinskih dogodkov. Začelo se je v prihodnosti, na tržnici robotov, ki sta jo sestavljali Silvia Gaudojikova iz Češke in Marija Krtić iz Srbije. »To je nekakšno letališče, ki bo obiskovalce popeljalo v preteklost,« je nadaljevanje napovedala Silvia.
V preteklost se je šlo mimo idiličnega vinograda, v katerem so čemela strašila, med njimi eno po imenu Steve Jobs. »To je drugi oder,« je prizorišče v vinogradu napovedala Lidija.
Čeravno je bilo sožitje med domačini in obiskovalci zaznati na vsakem koraku, je bilo takšno gostoljubje že skoraj nepojmljivo. Kako pa to sprejemajo lastniki vinograda?
Lidijin odgovor je vel navdušenje: Z njimi zelo dobro sodelujemo - s krajevno skupnostjo, lokalnim turističnim društvom Sveti Miklavž in osnovno šolo (tam je za udeležence kampa in festivala lokalni kuhar vsak dan pripravil obroke, v šolskih prostorih so izvajali tudi razne delavnice).
Med tem, ko smo se premikali po ozemlju, kjer so nehisterični histeriki gradili domišljijski svet, je mimo prikorakal mož na hoduljah, obdrzela skupina, ki je nepojasnjeno prevažala bale sena, v senci so posedale skupine, med njimi otroci (čeravno jih je bilo prav v tistem času precej v priložnostno ustanovljenem gozdnem vrtcu).
Malo naprej se je z drevesa vila dolga zaplata vijoličastega blaga, pod katerim je kot kakšno pravljično bitje na odeji sedelo dekle. Ob njej so bile med kamni razprte strune, nekakšne citre. To so klavirske strune, je pojasnilo dekle, lahkotno vstalo in predstavilo kot Ana.
Ana Kravanja je mlada slikarka, ki jo pritegnejo vse mogoče umetnije, tudi tiste v zraku. Splezala je po svojem visečem rekvizitu, se počasi prepletla z blagom in razložila, kako se je tako zapletla, da je nazadnje pristala v pravi cirkuški šoli v Argentini in zdaj tudi nastopa.
Na festivalu se prepušča glasbi, ki jo ustvarja Samo Kutin, skupaj tudi zaigrata kot Duo Najoua. »Igrala bova vsak dan pri kolesu,« je še povabila, ko se je izvila blagu in spet sedla na odejo.
Kje je to »pri kolesu«, se je razkrilo kmalu - treba se je bilo samo prebiti mimo inštalacije, ki se je imenovala Google Earth (v njej so bile posejane različne računalniške komponente), ponjave, pod katerimi so se učili veščin commedie dell'arte, in skupine Čehov, ki si je dala opravka s hoduljami.
Long Vehicle Cirkus je bil logo, odtisnjen na podaljških nog, vodja skupine je Jiři N. Jelínek. Na besedo vodja odzval s smehom: »Težko je biti vodja skupini pankerjev!« V časovnem stroju je dobila skupina, ki je pripravljala delavnice hoje na visokih nogah, prostor v enem drugem času, času hipijev.
Točko za točko smo prišli na osrednje prizorišče, v ozadju so bili razpostavljeni šotori. Kraljevsko pozicijo je zavzelo veliko kolo, ki se je bohotilo nad Slovensko Istro. Kolo si je zamislil Borut. Ob vprašanju o priimku je samo zmajal z glavo, besede so izdale, da prihaja iz Štajerske, njegovi znanci pa so že prej povedali, da stanuje nekje pri Dragonji in izdeluje glasbila.
Drobni možakar v pisanih hlačah je bil ob pogledu na kolo, izdelano iz votlih palic, napolnjenih z materialom, s čimer naj bi posnemalo šum morja, videti prav zadovoljen: »Ja, v redu je. Samo na koncu je nastalo precej večje, kot sem pričakoval,« se je čudil. »To načeloma res ni slabo, a bomo videli, kaj bo, če bo bolj pošteno zapihalo!« Po zadnjem preverjanju kolo še vedno stoji.
Gozdne olimpijske igre
Na osrednjem prizorišču se je tudi drugod na veliko gradilo - po časovni premici, seveda, a pri številnih inštalacijah je bila glavna (pod)funkcija urediti čim več senčnih prostorov za lenobno poležavanje.
Pod vodstvom Španca Rabindranatha Andjunarja je nastajala prava hiša, canyaviva, kakor pravijo hiši iz trsja. »To je invazivna rastlina, a zelo uporabna,« je opisoval gradbeni material. Tehnika je baje postala že tako priljubljen, da je sistem canyaviva prerasel v pravo gibanje.
Trajnostnemu razvoju sta po svoje sledila tudi Antun Gverović in Filip Jevtić iz Beograda. V gozdič sta prinesla olimpijske igre, kar so bile v resnici namizne izvedbe različnih športov, svojo »inštalacijo« pa sta poimenovala Forrest Olympics (gozdna olimpijada).
»Pogosto izdelujeva rekvizite za scene in rada se igrava,« sta izmenjaje pojasnjevala, kako je nastala gozdna olimpijada. Postavljene v senci so bile nared za tekmovanje, a takrat ne prav veliko v uporabi, saj so vsi na veliko gradili ali pravilneje »postavljali inštalacije«, ki naj bi obiskovalce popeljale skozi čas ali pa vsaj v neko pravljično okolje. »Vsak, ki ima kakšno idejo, dobi prostor,« je zagotavljala Lidija.
V četrtek se je ta svet spremenil v prizorišče nastopov. Petek 13. zloglasnega leta 2012 je nepreklicno za nami in sobota 14. ponazarja novo rojstvo, je Lidija Sušnik groteskno potovanje duš popeljala do srečnega konca.
»To je hkrati sporočilo mladim, da obstaja upanje.« Nov začetek se imenuje tudi sklepni nastop stotih glasbenikov in stotih gledališčnikov ob 23. uri.
Festival se bo končal s čakanjem na sončni vzhod.
