Tiskane izdaje
Kdo ve, kdo je bil tisti, ki je sedel na kolesu, preden je pristalo v Ljubljanici. Tam je najbrž ležalo leta, dokler ga potapljači niso potegnili na dan - kot del starega, zveriženega železa - in so ga nazadnje odpeljali smetarji. V času reciklaže in vintage manije je tudi to kolo hip, in, retro itd.
Kolesa in prometni znaki iz Ljubljanice, V Ljubljanici vse od koles do glasbenih stolpov ali kaj podobnega ponavadi oznanijo mediji, ko se potapljači vsako leto spustijo v reko in iz nje potegnejo vso mogočo kramo. Nabere se je cel kup in potem se nihče več ne zmeni zanjo, niti za kolesa, ki bi lahko komu prav dobro služila.
Re-made in Slovenia
Zarjavela kolesa iz reke in druga, zavržena na odpadih, je opazil Gorazd Obersnel - Gole, eden od članov gledališke skupine Grapefruit, in sledil vsesplošni obsesiji z vintage rečmi in recikliranjem vsega mogočega. Pravzaprav ima nekaj zaslug za to tudi njegov sin Oskar, ki obiskuje Osnovno šolo Ledina, kjer so »pravi ekofriki«.
»Sin me je uvedel v reciklažo. Poleg tega sem po akciji Očistimo Slovenijo opazil, koliko je v resnici zavrženih koles,« je pravil. Prvo je kar sam zvlekel s kupa, ki so ga potapljači potegnili iz Ljubljanice, in je čakal na smetarje; preuredil ga je baje kar v dnevni sobi in ugotovil, kaj je mogoče narediti iz tako rekoč uničene stvari.
Ekološko ni le dobro, združeno s koristnim, ampak je tudi moderno, poleg tega še nimamo oznake re-made in Slovenia, je razlagal, sedeč na pisani blazini, nameščeni pred servisom na Tavčarjevi. Na verigi, speljani ob cesti, so bila priklenjena kolesa, ki bi jim danes rekli stajliš - minimalistična, povsem prenovljena, a s pridihom starega. Takšen je tudi servis, ki bolj spominja na atelje: »V koraku s časom in v duhu preteklosti.«
Gole, ki se je kot podjetnik že kalil s Cigarnico, ga je oblikoval sam (»tudi po zaslugi Grapefruita in te družbe imam občutek za takšne reči«) in ohranil lokal, kakršen je bil, dodal mu je še marsikatero drugo zavrženo reč, recimo staro rogovje, s katerega zdaj visijo kolesa, in angela, ki je padel s »kosovca«.
V lokalu je pripravljena tudi omara s številnimi poličkami - tam naj bi mesto dobile razne stvari, ki jih je bilo nekoč mogoče kupiti v »železnini«, a takšne trgovine v središču mesta ni več. »Ideje, kaj vse ljudje v središču mesta potrebujejo, še zbiramo,« je Gole nizal načrte.
Slikar in obrtnik
Večina servisnih opravil je v rokah Bora Čeha, diplomiranega slikarja in očitno velikega ljubitelja koles. On je tisti, ki ga je v Ljubljani mogoče videti na pomanjšani repliki enega prvih koles, ki so jih za prevoz začeli uporabljati ljudje - z visokim prvim kolesom in majhnim zadnjim.
»To je tisto 1,30 metra visoko kolo iz leta 1896,« je izdelek takoj opremil s podatki. Ob krmilu se bohoti široka starinska luč, zadnje kolesce je malo širše. Lično, čeravno vsaj na prvi pogled vzbuja dvom o uporabnosti. Bor takšne dvome pri priči zavrne: »Zadnjič sem z njim brez težav naredil petdeset kilometrov.«
Malček, kot mu pravi, je zanj tudi najljubše kolo, najbrž takoj za tistim, ki stoji v lokalu in bi mu ravno tako lahko naložili precej križev. »To je replika starega padalskega kolesa.« Poimenovanje ni prav nič metaforično - menda naj bi ga v drugi svetovni vojni res uporabljali padalci. Toda kolesa, privezana na sprednji del telesa, so jim, kot ni težko uganiti, povzročala preveč preglavic in poškodb, da bi bila zares uporabna. So pa postala kultna in danes menda dosegajo izjemno visoke cene.
Med predelanimi kolesi je zdaj šest takšnih, ki čakajo, da jih Bor spremeni iz stare šare v stare modne bicikle. Pred pultom je bilo kolo, kakršno je najti še v redkokateri kleti, iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V kotu je stala Julija, damsko kolo, ki se bo najbrž uvrstilo v skupino koles z imenoma Babica in Dedek, prva znamke Wender, drugi znamke Frejus.
Bora zanima predvsem tehnično izročilo, torej tisto, kar so ljudje nekoč znali narediti, a se počasi izgublja. Zato se je načrtno izobraževal pri vaških obrtnikih in priučil raznih veščin, »od kovinopasarstva do mizarstva«, je razlagal. S čepico, precizno pristriženimi brki in zalizci, črtasto majico in lepo prilegajočimi se kratkimi hlačami je bil kot zlit s predelanimi kolesi. Narejena so po našem okusu, je dejal, in upoštevaje njihovo glavno vodilo: da se čim več naredi iz starih delov (če je le mogoče). In minimalistična niso samo zato, ker je to moderno, ampak ker se tako porabi tudi manj delov, kot je Gole poudaril še enega izmed vidikov privrženosti k recikliranju.
Reciklirano
Na kolesu, povsem golem in prav nič podobnem tistim, ki smo jih navajeni - ovešenim z vsemi mogočimi nalepkami in s katerih visijo žičke z že zdavnaj izgubljenimi funkcijami - sta bila trikoten znak, ki označuje recikliran izdelek, in listič s ceno 275 evrov. Je to primerna cena, vprašam kot nenehna uporabnica prav nič predelanih in zelo slabo vzdrževanih koles iz že presihajoče zaloge domače kleti.
»Za tujino je to poceni. V Italiji prodajajo takšna kolesa od osemsto evrov naprej. Za naš standard pa je cena ravno še primerna,« je odgovoril. Ceno narekuje moda, res pa je, da je treba v predelavo povsem uničenega kolesa - še zlasti če hočeš, da je videti hip - vložiti precej dela. V takšno stanje lahko spravijo tudi marsikatero drugo, kar stane od sto do 150 evrov, odvisno od tega, koliko kosov je treba dodati.
Znova se ustavimo pri ceni, ki ni malce sporna zaradi tega, da ljudje ne bi hoteli toliko vložiti v dobro in priročno prevozno sredstvo, temveč predvsem zaradi nenehne nevarnosti, da kolo izgine z drugim lastnikom, še preden se je novi dobro navezal nanj ali ga celo poplačal.
Da, ko smo pri kolesih v Ljubljani, so kraje vedno glavna tema in skoraj vsakdo ima kakšno nezaceljeno rano. Ali sta morda razmišljala o tem, da bi izdelala kakšne prav posebne ključavnice? Za pretkane tatove je to prej ali slej obvladljiva uganka. Bor ima preprosto rešitev: »Do kolesa imam poseben odnos, zato ga nesem v stanovanje.«
V Servisu se temu, da bi k njim zašlo kakšno ukradeno kolo, izognejo že s tem, da koles ne kupujejo, ampak reciklirajo samo odpisana in zavržena. Tista iz Ljubljanice - Gole obljublja, da bo dejavnost »razširil« tudi na druge slovenske reke - so ponavadi že tako stara, da lastništvo niti ni več pomembno, sicer pa dobivajo zavržena kolesa in njihove dele z raznih čistilnih akcij, odpadov ... Vsa popišejo in si izdelajo svojo bazo, vsekakor pa je v pomoč tudi portal ukradenakolesa.com.
Goletov odgovor na to, kako obdržati takšno kolo, pa je bil takšen, kot ga je dal že Bor: »To je kolo, ki ga vzameš v stanovanje.«
