Tiskane izdaje
Pravijo ji tudi Trg. Pod tem imenom je bil namreč kraj že davnega leta 1367 zapisan v dokumentu, ki je domačinom, Tržanom, podelil pravico do lastnega sejma.
Toda v stoletjih, ki so sledila, se je tu zvrstilo še veliko zanimivih dogodkov - vključno z rojstvom enega najbolj znanih protestantskih piscev, prihodom številnih graščakov in celo Plečnikovim ustvarjanjem - zaradi katerih je Vipava še danes bogat in čaroben kraj.
O Vipavi smo se že v šoli učili kot o kraju posebnosti, mogoče kar presežkov. Ste, denimo, vedeli, da je kraj nastal ob številnih izvirih reke Vipave – najbolj znani so Podskala, za Tabrom, v Podlipci, Podfarovž, v jami in Sležencu –, ki ima kot edina reka v Evropi deltast izvir?
Zaradi številnosti izvirov so domačini zgradili več kot dvajset mostov, prav zato pa Vipavi še danes velikokrat pravijo kar male slovenske Benetke.
No, ja, že res, da so v poletni vročini in sušnih obdobjih nekatere struge tudi prazne, a vode je v Vipavi kljub temu še vedno dovolj. Le na pravi kraj se je treba odpraviti!
V Podskalo, denimo, najbolj znan in zagotovo tudi najbolj obiskan izvir Vipave, kjer je tudi v poletni vročini mogoče poiskati hladen objem v senci mogočnih dreves, uživati v pogledu na račke, ki se prepirajo v vodi, ali se, preprosto, vživeti v življenje, ki se je za grajskimi zidovi v bližini pisalo pred stoletji.
Če imate vsaj malo romantične žilice, pustolovskega duha ali ščepca fantazije, je recept za uspeh (obiska, jasno) tako rekoč zagotovljen.
Bitko za krščanstvo je odločila – burja!
Po nekaterih virih naj bi bili prvi prebivalci Vipave Kelti. Od tod menda izhaja tudi njeno ime; »wip« v jeziku Keltov pomeni dolina, pokrajina, »ach« pa skala oziroma kamen. Po prostem prevodu iz keltščine Vipava torej pomeni dolina pod skalami.
Arheološka odkritja sicer nakazujejo tudi na ostanke Rimljanov, znano pa je, da je leta 394 v bližini kraja – najverjetneje med Vrhpoljem in Zemonom – potekala tudi za krščanstvo izredno pomembna bitka pri Mrzli reki.
V njej je vzhodnorimski cesar Teodozij premagal svojega nasprotnika Evgenija in njegovo vojsko poganskih plemen, in to, pomislite, s pomočjo močne burje, ki je v teh krajih že pregovorno stalnica. Ta je Evgenijevim vojščakom obračala leteče puščice, jim odnašala ščite in tako odločilno pripomogla k Teodozijevi zmagi.
Mogoče bo zvenelo kot presenečenje, a bitke se marsikateri domačin še dobro spomni. Kako tudi ne, ko pa je Kulturno-izobraževalno društvo Teodozij iz Vrhpolja v letih 2009 in 2010 z velikim spektaklom, vključno z gladiatorskimi boji in dirkami rimskih kvadrig, dogodek ponovno oživilo ...
Če se vrnemo v nekoliko 'novejšo' zgodovino, seveda ne moremo mimo cele vrste gradov premožnih plemiških družin, kot so bili Herbersteini, Thurni, Edlingi, Baumkirchnerji in Lanthieriji, ki so živeli v njih.
Še posebej zadnji so tem krajem pustili velik pečat, ki ga je mogoče opaziti v Lanthierjevem dvorcu v središču Vipave, ki je dobil baročno podobo v 18. stoletju in je, tako kot park ob njem, leta 2008 pridobil status kulturnega spomenika državnega pomena.
Prav zdaj znameniti dvorec, ki ga je nekoč obiskal celo beneški dramatik Carlo Goldoni, obnavljajo, doslej opravljena dela pa so postregla s številnimi presenetljivimi odkritji. Čudovite freske, naslikane na deske in tramove dvorca, so v začetku letošnjega leta namreč očarale tako laično kot strokovno javnost.
Čeprav se v dvorcu ni zgodilo prvič, da so nepričakovano našli zanimive poslikave, je tokratno odkritje resnično nekaj posebnega, saj za najdene freske ocenjujejo, da izhajajo iz pozne renesanse, kar pomeni, da so v slovenskem prostoru unikum.
Na dokončanje obnove dvorca bo sicer treba še nekoliko počakati, se pa pred njim lahko že zdaj brez težav sprehodite po grajskem parku, urejenem po angleškem vzoru. V njegovem središču je fontana z bazenom v obliki štiriperesne deteljice in še danes v parku stojijo številni baročni kipi dečkov ali puttov.
Če vas je bogata zapuščina Lanthierijev navdušila, je postanek v bližnjem dvorcu Zemono – Lanthieriji so ga zgradili v 17. stoletju, danes pa velja za eno redkih povsem ohranjenih renesančnih stavb v Sloveniji – tako rekoč obvezen.
Dva od šestih sarkofagov v Evropi
Pa vas seveda nočemo prehitro odtrgati od Trga, saj se tam skriva še ničkoliko znamenitiosti, ki jih nikakor ne gre preskočiti.
Rojstne hiše Sebastijana Krelja (1538–1567), enega najbolj imenitnih protestantskih piscev, na primer. Če ste mogoče pozabili, Krelj je avtor Otročje biblije iz leta 1566 in prvega dela Postile slovenske iz leta 1567.
Prva knjiga je bila namenjena šoli in vsebuje poleg drugega tudi katekizem v petih jezikih, druga prinaša poljudno razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev.
Čisto blizu, prav tako na vipavskem trgu, boste našli spomenik NOB, ki sam po sebi mogoče ne bi bil kaj posebnega, če ne bi bil njegov avtor slavni Jože Plečnik (1872–1957) in po mnenju nekaterih spada v najzanimivejšo skupino spomenikov, s katerimi je hotel Plečnik ustvariti nekaj povsem novega, predvsem pa se je menda hotel ogniti spominom na preteklost in misliti bolj na sedanjost.
In če drži, da gre s kapljico rujnega lažje, velja potrkati še na vrata vipavske vinoteke, ki jo prav tako najdete na osrednjem trgu in kjer je mogoče dodobra spoznati tudi tukajšnja avtohtona vina, kot so zelen, klarnica in pinela.
Kratek sprehod po slikovitih ulicah mimo Trga Pavla Rušta, pa ste že skoraj pri pokopališču, pravi evropski posebnosti. Za nevedneže: ta hrani več kot 4500 let stara sarkofaga, dva izmed šestih v Evropi, ki jih je v Vipavo leta 1845 dal iz Egipta pripeljati še en znani domačin, Anton Lavrin.
Lavrin se je rodil v premožni vipavski družini, po diplomi iz prava pa je leta 1822 postal konzularni upravnik v Palermu, Neaplju in Mesini, leta 1828 avstrijski generalni konzul v Palermu in leta 1834 še avstrijski generalni konzul v Aleksandriji.
V Egiptu je leta 1841 spretno posredoval v sporu med turško vlado in egiptovskim podkraljem, zato je dobil odlikovanje turškega sultana, avstrijski cesar Ferdinand I. pa mu je podelil red železne krone 3. razreda ter viteški naslov.
Odlikoval pa ga je tudi papež Gregor XVI., in sicer zaradi njegove pomoči kristjanom v Jeruzalemu; Lavrin je tako dobil naslov Dignitarius terrae sanctae (dostojanstvenik Svete dežele).
Vipavec je bil tudi izredno strasten zbiralec in poznavalec staroegipčanskih spomenikov. Lavrin je tako dunajski Akademiji znanosti leta 1849 in 1850 poslal dve poročili. V prvem je opisal svoje potovanje v Memfis. Poročal je tudi o mitreju iz rimskih časov in o grobnici svetih bikov Apisov v Akri. V drugem poročilu je opisal trgovanje s starinami.
Staroegipčanske spomenike je zbiral v svoji vili v Aleksandriji. Velik del zbirke je poslal nadvojvodi Maksimiljanu za njegov grad Miramare pri Trstu. Po njegovi smrti so jih prepeljali v muzej na Dunaj.
Tudi tedanjemu Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani je poslal okrog 200 staroegipčanskih predmetov, med njimi leta 1846 leseno krsto z mumijo egipčanskega svečenika Isahta, ki jo danes hrani Narodni muzej v Ljubljani.
Pisal je tudi poročila o egipčanskih spomenikih in tako postal član arheoloških inštitutov v Rimu in Atenah ter častni član Muzejskega društva v Ljubljani.
Dva egipčanska sarkofaga, ki domujeta v Vipavi, so menda odkrili v grobnici egipčanske dinastije v Gizi in sta iz časa okrog leta 2450 pr. n. š.
In kdo ve, ali se je Lavrin pred več kot 160 leti sploh zavedal, kakšno dragocenost je pravzaprav zapustil rodnemu kraju ...
