»Spoštujem Jezusa na križu, a Tita ne bom nikoli pozabil«

Aleksander Škrlj je čopič odložil v vedro z belo barvo. »Znova obnavljamo napis Tito,« se je nasmehnil. »Ja, znova. A kot vidite, o JJ ni več nobenega sledu,« je bil zadovoljen. »Vedeli smo, da nam bodo nekaj pripravili, nismo pa vedeli kaj. Ampak mi smo vedno v pripravljenosti,« je razložil, tik preden so bakle na nebu izpisale Titovo ime. Eno od poglavij dolgoletne »vojne« premetavanja kamenja na Sabotinu je bilo tako zaključeno. Za zdaj.

Sabotin zagotovo ni edini primorski hrib, ki še vedno nosi napis z imenom nekdanjega jugoslovanskega maršala. Je pa zagotovo najbolj kontroverzen. Kajti niti Golec nad Branikom, Veliki vrh nad Renčami, Kokoška ali napis nad Dekani v zadnjih letih niso deležni tolikšne (medijske) pozornosti ter premetavanja in barvanja kamenja kot prav ena najlepših razglednih točk nad Novo Gorico.

Toda – šele v zadnjem desetletju. Kajti od leta 2004 si pristaši in nasprotniki Titovega imena nadvse radi nagajajo. Začelo se je, ko so neznanci napis, ki tam stoji že od leta 1947, spremenili v napis SLO. Marca 2005 so tega spet spremenili v Naš Tito, nekaj dni pozneje pa so ga v Naš Fido. Že naslednji dan je spet pisalo Naš Tito. Od pomladi 2006 se je vojne nadaljevala, tako da so napis spremenili v Naš Tigr in nato spet v Naš Tito. Na začetku lanskega marca ga je skupina aktivistov Vseslovenske ljudske vstaje preoblikovala v Vstaja. In ga dva dni pozneje prebarvala z apnom.

Primorski puntarji in Sekcija Maj 45 novogoriškega območnega združenja borcev za vrednote NOB so napis pred tedni znova obnovili v Tito, brez žolčnih reakcij pa v javnosti ni šlo; 72 podpisnikov peticije proti napisu je bilo namreč prepričanih, da gre za nepotrebno provokacijo in »neevropsko hujskaško početje, ki usodno razdvaja slovenske ljudi na obeh straneh meje in ogroža obstoj našega naroda na tem območju«. V četrtek zjutraj, tik pred napovedano deseto tradicionalno baklado in praznovanjem dneva zmage, sta se tako na Sabotinu izpisali inicialki imena prvaka SDS. Toda le za nekaj ur. Zvečer o JJ ni bilo več duha in sluha.

Zaradi napisa so se že stepli

»Stekla je hitra akcija. Po telefonu smo se slišali že ob sedmih zjutraj, ob treh popoldne je bila posadka na mestu. In Tito je zdaj tam, kamor sodi,« je razlagal Aleksander Škrlj iz Grgarja. »Žalostno je, kar se dogaja. In pa to, da bi se zaradi tega kamenja ali pa napisa stepli,« je dodal. Dobremu opazovalcu ni ušlo, da so bili nekateri na morebitni incident pripravljeni. Denimo trojica policistov, ki je bila od glavnega prizorišča oddaljena le streljaj, pa tudi na cesti, ki od solkanskega mostu pelje proti Kojskemu, Vrhovljam in od tam naprej proti Sabotin, je bilo na predvečer 9. maja nenavadno veliko varnostnikov in mož v modrem.

Poznavalci so medtem hiteli pripovedovati, da so se zaradi Tita nekoč tudi že stepli. Pa ne na Sabotinu, temveč nad Renčami. Končalo se je tako, da so napis Tito kar zabetonirali, seveda na »svojem« zemljišču. »Mi vemo, kaj je bil Tito in ga spoštujemo. On je naša zgodovina in tako bo ostalo. In veste, to ni nikakršna provokacija. Jaz sem služil v JLA in imel sem štirinajst let, ko je Tito umrl. Torej nekaj vem o tem, kaj je bil. Spoštoval ga je ves svet. In vsakdo ima pravico nekoga spoštovati. Jaz sem pošten kristjan, a te rdeče zvezde in Tita ne bom nikoli pozabil. Tako kot bom spoštoval Jezusa na križu, bom spoštoval tudi tovariša Tita,« je zatrdil Škrlj.

Milan Baretić z Vrhnike, z obvezno rdečo peterokrako na čepici, je v trenutku, ko je glasni mikrofon kakih dvesto zbranih povabil na pravi partizanski pasulj in je harmonika s pevci veselo jurišala, zavihtel jugoslovansko zastavo. »Obujamo spomine na osvoboditev Gorice in tega dela Primorske. Prišel sem zato, da podprem naše prijatelje, Primorce, ki so po mojem mnenju bolj zavedni kot vsi preostali Slovenci,« je poudaril. »Tudi napis Tito mi veliko pomeni. Zakaj? Ker je Tito legenda, ki bo živela tisočletja. Veliko je naredil za Primorsko, Slovenijo in celo Jugoslavijo. Ne gre za to, da bi hrepenel za Jugoslavijo in tistimi časi, a nam je bilo res veliko lepše kot danes. Pa bolj smo se razumeli, mladi so imeli službe ... Zato zdaj kot penzionist hodim na pohode in proteste. Zaradi vas, mladih. Da vas spodbudimo, da začnete razmišljati in se boriti za vaš boljši jutri,« je vzkliknil. Vprašanje, kdaj bomo v Sloveniji presegli delitve na »rdeče« in »črne«, »naše« in »vaše«, ki mladih ne zanimajo, hitro dobi odgovor: »To se bo preseglo v tistem trenutku, ko bodo Janeza Janšo zaprli in odstavili vse njegove pristaše, ki so kradli od leta 1991 naprej. In prikrojevali slovensko zgodovino. Spravo smo namreč dosegli že leta 1946, ko je bilo konec vojne, in takrat je bila amnestija za vse!«

»Zgago delajo puhloglavci«

Izidor Čebron, eden redkih prvoborcev, ki je bil, kot v šali pove, rojen na isti dan kot France Prešeren, le 125 let pozneje, je na prizorišče prišel peš. »Imam samo leta, star pa nisem,« je prepričan. »Zakaj sem tu? Saj to je vendar praznik! Predvečer dneva zmage. Na ta dan pred 69 leti smo malo pred osmo zjutraj prišli v Zagreb. Tega ne bom nikoli pozabil, obletnico vedno praznujem.« A da je konec vojne, je pravzaprav izvedel šele teden dni pozneje, v Zgornji Kungoti, na meji z Avstriji, prizna. »Tisti, ki danes delajo zgago zaradi napisa na Sabotinu, so navadni puhloglavci, ki ne vedo, kaj se je dogajalo med vojno. Če tu ne bi bilo rdeče zvezde, ta del Primorske nikoli ne bi bil pod Slovenijo. Ker tu nikoli ni bilo nikoli Slovenije in je tudi nikoli ne bi bilo, če ne bi bilo partizanov. Tu je naše ozemlje, in to bom proslavljal, dokler bom živ,« si je obljubil.

Tudi za Vilka Brusa, enega od Primorskih puntarjev, je dan zmage praznik, ki ga praznuje ves svet. »Veste, zakaj smo napis Tito znova obnovili pred desetimi leti, na predvečer dneva zmage? Zato, ker se je prav takrat začelo zanikati tisti del zgodovine, ki je premagal nacizem in fašizem. Mi pa smo hoteli Sloveniji povedati, da tudi pri nas še živijo potomci tistih, ki menijo, da je fašizma in nacizma za vekomaj konec. Žal ugotavljamo, da se fašizem v Sloveniji tako ali drugače obnavlja prek različnih političnih strank. Je pa napis Tito za nas tudi simbol, simbol obdobja, ko smo dostojno. Mogoče skromnejše kot danes, vendar smo živeli dostojno, ker smo imeli pravice, ki nam jih tudi zdaj ustava Slovenije zagotavlja le na papirju.«

Narod ne more pozabiti

V nekem trenutku se je zazdelo, da je Vladimir Krpan, predsednik območnega združenja zveze borcev NOB Nova Gorica, ki je letos skupaj s patrom Bogdanov Knavsom prejel naziv Osebnost Primorske za njuno spravno pobudo – slednja namreč odpira vrata bolj strpnemu pogledu na našo skupno zgodovino – s pogledom sočasno objel Sveto Goro, Sabotin s parkom miru in italijansko trobojnico v bližini. »Ljudje smo različni, a imamo pravico biti drugačni. In se med seboj ne žaliti. Če govoriva o spravi, pa bi rekel takole: čas terja svoje, a na svojo zgodovino narod ne more pozabiti. Ker brez zgodovine ni naroda.« In iz zgodovine je potegnil Titov sklep: Izgradit čemo Novo Gorico! »Tudi sklep občine Nova Gorica je bil, da se Titu podeli naziv častnega občana,« je dodal Krpan. Ampak, zanimivo, tega niso nikoli izpeljali.