Tiskane izdaje
Do Rače, mlinov in gozdnih poti ob njej, do gradu Tuštanj in cerkvice sv. Andreja je le slabe pol ure vožnje iz Ljubljane – najprej po avtocesti in potem desno proti Moravčam. Do cilja se je naša posadka nato prebijala po pešpoti, ki vodi skozi kraljestvo kopriv, osvežujoče hladen gozd, čez spolzke korenine in zavozlane veje ...
Za pot je mogoče vprašati v stari gostilni Pr' Frfrau v Krašcah, ki jo ob koncu tedna radi obiščejo tudi mestni ljudje. Seveda se je mogoče orientirati tudi po kakšnem vodniku ali pa jo mahniti kar na slepo.
Torej mimo gostilne do gasilskega doma in potem po travniku za hišami, kjer so se poti spet razvejale. Naša posadka se je odločila za pešpot, ki vodi proti Rači. Tam se lahko povzpnete proti cerkvici sv. Andreja ali pa v nasprotno smer Pravljične hiše s še bolj pravljičnim vrtičkom okrog nje. Toka Rače in bohotnega zelenja, ki vas pelje k Mohorjevemu mlinu, ne morete zgrešiti.
Mlin je vzdrževan, okna so majhna, starinsko okrašena. Zraven je mlinsko kolo, voda je kajpak speljana na mlin; vse je videti neskončno zapuščeno, a kot da kljub temu še vedno deluje. To je tudi postojanka, kjer se lahko ustavljajo skupine, kjer imajo šolarji učne delavnice itd.
Okrog in okrog pa drevesa in kraljestvo kopriv.
Ko te posrka močvirnati svet
Na travniku že spet hudo pripeka. Komaj dočakamo odrešujoče ohlajen gozd, kjer ne manjka kraških osamelcev. Spodaj je struga in ob njej močvirnat svet, podrto drevje in vejevje. Treba se je prebijati. Najprej je zabavno, malce pustolovsko, kot v kakšnem mini približku divjega (pra)gozda.
Toda bolj ko postaja teren mehak, večja je utrujenost. Posadka pa bi še kar lezla, čeprav je podrtih dreves, zaritih v blato ali kar v strugo, čedalje več. Rača in njen močvirnati svet nas tako rekoč že srkata. Treba se je ustaviti, bežati navkreber, med podrtimi in zavozlanimi vejami, bršljani, trni, spolzkimi mahi ...
In se začnemo vzpenjati. Seveda nehote na najbolj strmem delu, brez pravih opor. Samo krhke korenine in še bolj krhke veje so na voljo. Nobenega debla, nobenega zaresnega kamna, kje so zdaj tisti kraški špičaki, ki smo jih prej videli? Začne se bitka vzdržljivosti, sopihamo, se mučimo po pol koraka, po korakih, po kolenih, petah, z otopelimi konicami prstov. Traja. Spolzkim, preperelim vzpetinam ni videti konca.
Kitajska šiviljica
Znajdemo se pri raškem mlinu kitajske šiviljice, kakor ga poimenujem. Mlin ali nekaj, kar je nekoč bil. Nekaj podrtega, kar pa še stoji in je del starinskega obzidja in vsega naokrog, je nekaj več, kot je mogoče opisati z besedo idiličen.
Zgodba, ki jo pove zgovorna natakarica iz stare furmanske gostilne Pr' Frfrau, govori o tem, da je v mlinu živela stara šivilja. Enkratna. Nobene mere ni vzela, nobenega modela ni imela; prišel si in povedal, kaj bi rad, in je naredila in bilo je kot ulito. Pomislim na »svojo« kitajsko šiviljico (Balzac in kitajska šiviljica) in v hipu mi je jasno, da je drobna šivilja iz raškega mlina gotovo v tistem vesoljnem sorodstvu s kitajsko in vsemi drugimi izvirno spretnimi šiviljci in šiviljicami.
Krave in pavi okrog gradu
Še grad je tam. Za sprehod po kosilu Pr' Frfrau ali kje blizu. Grad Tuštanj iz leta 1490 je bil pozneje večkrat prezidan. Ko je mlinarskega avanturizma ob Rači konec, se lahko za posladek povzpnete še na položen zaobljen hribček, kjer stoji ta grad z velikansko lipo na dvorišču. Obiščete ga lahko ob sobotah in nedeljah do 17. ure, druge dni pa po dogovoru. Grad je od Lichtenburgov na koncu podedoval vrtnar Luka Pirnat, zdaj pa nanj pazi njegov potomec Peter Pirnat. Grad ima okrasni, miniaturni vrt, priročen za poročne slike. Še bolj navdušujoča pa je kmetija zraven – s kravami, ki se pasejo ali poležavajo v senci, pavi, velikanskimi traktorji, vonjem po senu in kravjekih ...
Če bi se na začetku, ko je naša posadka zavila proti skrivnostni Rači, povzpeli proti cerkvici sv. Andreja, bi prišli, streljaj od moravške ceste, v nekakšno Andrejevo oazo iz 15. stoletja. Cerkvica, ki sega v gotski čas, očara že z zunanjostjo, z zvonikom, ki je bil med turškimi vpadi obrambni stolp, v notranjosti pa razkriva izjemne poslikave, freske, ki so menda med najbolje ohranjenimi pri nas, če ne kar v Evropi.
Gotovo je izjemno lepa tista, ki prikazuje lov na enorožca samoroga, katerega divjo naravo naj bi po ljudski legendi ukrotila samo devica. Da ne omenjam užitkov ob znameniti tapiseriji Dama in samorog v pariškem muzeju Cluny, ki je bila narejena prav v letih od 1490 do 1500, ko je nastajal tudi tuštanjski grad.
