Tiskane izdaje
Milko Simonič je bil v nedeljo prešerno nasmejan in dobre volje. Kako tudi ne, odkar v kraju pripravljajo praznik polente – letos že enajstič in tako kot vsako leto je tudi tokrat v goste prišlo med 1500 in 2000 obiskovalcev – velja za nespornega šefa. Polente, seveda, da ne bo pomote. Niti ena porcija njegove rumene ali bele varovanke namreč ni šla v lačna usta, ne da bi jo prej natančno in strokovno pregledal.
Biti šef ozeljanske polente je posebna in redka čast, ki ne doleti ravno vsakogar. »Šef polente sem zato, ker moraš biti pri njej z dušo in telesom, ne glede na poletne temperature, ki so vedno nižje od tistih ob kotlih. O, ne, ukazov ravno ne podeljujem, sem pa precej natančen pri pregledovanju kuhe. Polento je namreč treba vedno pravilno osoliti in dovolj dolgo mešati. To, ki jo vidite zdaj, bomo mešali kake pol ure,« je pojasnil.
Simonič je imel pravzaprav srečo: prvič zato, ker minula nedelja prav zares ni sodila ravno med najbolj vroče v letošnjem poletju, drugič zaradi pomočnika, ki je ogromne kuhalnice, s katerimi je mešal po orjaških kotlih, naravnost imenitno obvladal. No, zeblo ga najbrž tudi ni, moči pa je bilo za ne ravno enostaven izziv čisto dovolj. »Saj moč dobiš s prakso! Ampak moram tudi priznati, da imam čedalje več pomočnikov, z zadovoljstvom ugotavljam, da prihaja čedalje več mladega kadra ...« se je muzal sogovornik.
Nedaleč stran se je v osrednji kuhinji, kjer so se potili člani domačega Turističnega društva Ozeljan-Šmihel, veliko dogajalo. Treba je bilo namreč poskrbeti za veliko žejnih grl in lačnih ust, tako da dela ni zmanjkalo. Kakšne kapljice potu tudi ne.
»Ah, ne, za polento ni nikoli pretoplo, jemo jo pozimi in poleti. In veste kaj? Zmeraj je dobra. Danes jo bomo postregli z različnimi prilogami: polenovko ali 'štokvišem', kot ji pravimo tukaj, grahom, golažem, pršutom in kislim mlekom. Največ povpraševanja je običajno po polenti z golažem in pršutom,« je hitela razlagati Jolanda Mervič, članica domačega turističnega društva.
»Koruzno moko kupimo od okoliških kmetov, ampak da ne boste mislili, da je polento mogoče narediti le iz koruzne moke ... Tukaj kuhamo tudi belo polento, torej krompirjevo polento. Po obeh je veliko povpraševanja. Polenta je pač naša tradicija iz starih časov. Mislim, da v Ozeljanu in Šmihelu tudi danes ni hiše, kjer ne bi kuhali polente, in to vsaj enkrat ali dvakrat na teden. Recept za dobro koruzno polento? Najprej dobra moka. Potem lahko zraven dodate malo masla, da je polenta bolj voljna, kakšnih drugih predpriprav pa v bistvu ni. No, ja, seveda je treba polento dovolj časa kuhati. Količino za obrok ene družine je treba mešati 40 minut. Če so kotli veliki, pa tudi več kot eno uro, da je dobra. In da se razumemo: tko pripravljena polenta je nekaj čisto drugega kot tisti instant pripravki, ki jih najdete v trgovinah,« je v smehu dodala Mervičeva.
Da bi bolje spoznali še krompirjevo ali belo polento, ki se na krožnikih znajde redkeje od koruzne, pravzaprav ni bilo treba daleč. Na dvorišču, tik pod ozeljansko cerkvijo, se je namreč kuhala tudi ta. »Pri kromiprjevi polenti je osnova krompir, ki ga najprej skuhamo in zmiksamo, potem pa vanj vmešamo še belo pšenično moko. Koruze v njej torej ni. Sicer pa se postopka priprave ne kaj bistveno razlikujeta; tudi belo polento moramo mešati vsaj pol ure, da je dobra,« je povedal Stojan Špacapan, ravno tako eden od tukajšnjih uradnih preizkuševalcev in uživalcev dobrote, ki je bdel nad dogajanjem.
»Ali vam je bolj všeč bela polenta?« ga pobaram. Že v naslednjem trenutku je mogoče izvedeti, da so različne vrste polente različno dobre, pač odvisno od tega, s kakšno prilogo jo kombiniraš. »Bela polenta gre dobro s pršutom, jurčki in z zajcem. Rumena, koruzna, pa je imenitna v povezavi s polevko, golažem, pršutom, kislim mlekom ... Veste, bela polenta je k nam zašla s Trnovega in Banjške planote, kjer so nekoč imeli več krompirja kot koruze. Recept je v te kraje prišel pred več kot sto leti,« je poudaril Špacapan.
Nekaj dobrot iz bele polente je bilo sicer mogoče poskusiti, še preden se je začelo uradno tekmovanje okoliških turističnih društev, ki so se kot vsako leto pomerila v kuhanju in pripravi polente na različne načine. »Letos smo se prvič odločili, da postrežemo z belo polento z olivami. Vsako leto namreč poskušamo iz polente narediti kaj novega. Tokrat smo kot prilogo naredili peperonato, ki nastane iz čebule, paradižnikov in veliko paprike, ter z ali brez jajc, po želji pač. Nismo prišli ravno po zmago, čeprav je lepo, ko si dobro uvrščen,« je priznala Judita Vrtovec iz bližnjega Turističnega društva Osek.
Zadovoljen nad videnim pa je bil najbrž tudi Gregor Špacapan, predsednik Turističnega društva Ozeljan-Šmihel, ki je prireditev organiziralo. »Običajno skuhamo med 250 in 350 kilogrami polente, danes jo bomo okrog tri 'kvintale', torej 300 kilogramov. Ne bojim se, da bi kaj polente ostalo. Pa še srečo bo mogoče poiskati prav v polenti,« je pokazal proti 186 poljem, nad katerimi so vihrale slovenske zastavice s številkami srečelova. »Glavna nagrada bo živ prašič, ki bo težak približno toliko kot tisti, ki ga bo zadel,« je dodal.
In medtem ko so se nekateri borili za prašička, so drugi obujali spomine na pretekle čase, ko je bilo na potoku Ozeljanšček kar sedem mlinov, kjer so kmetje mleli tudi sirk, iz katerega je nastajala polenta. »Starejši ljudje radi povedo, da so nekoč jedli polento tudi trikrat na dan. To je bila poceni hrana, ki jo radi jemo še danes. In kot vidite, se je ljudje zlepa ne naveličajo,« je pristavil Špacapan.
