Tiskane izdaje
Tudi z urbanističnimi in arhitekturnimi spomeniki, ki so bili ob svojem rojstvu desetletja pred svojim časom, je bilo tako. Urbanističnega prefekta Georgesa Eugèna Haussmanna, ki je že za časa Napoleona III. predvidel razvoj in potrebe mesta ob Seni in mu dal podobo, podobno današnji, so razglašali za vandala. Ne nazadnje ni bilo nič drugače v modernejših časih. Ko je Ioh Ming Pei pred dvajsetimi leti v dvorišču Louvra zgradil stekleno piramido, s katero je odpravil gnečo na vhodih v muzej, so stari Parižani bentili in se zgražali. Podobno se je godilo velikemu slavoloku v predelu La Défense, ki ga je zasnoval danski arhitekt Johann Otto von Spreckelsen. Tudi z Nouvelovim muzejem na nabrežju Branly ni bilo nič drugače. Danes se Haussmannu klanjajo, celo bulvar so poimenovali po njem. Peija imajo za vizionarja, Nouvela nosijo po rokah ...
Še bolj trnova je bila pot Eifflovega stolpa, ki je danes visoko na prvem mestu najbolj znanih pariških in francoskih znamenitosti. Tudi ta je bil na začetku bedak, ki je z leti postal junak. In to kljub temu da so bila osemdeseta leta devetnajstega stoletja v Parizu vsaj na prvi pogled naklonjena tovrstnim novotarijam. To je bil čas, ko so na Montmartru ustvarjali znameniti francoski impresionisti, ko se je v bližini začel vrteti Moulin Rouge ...
Mojstrovina inženirja Gustava Eiffla se je v Parizu znašla tako rekoč po naključju. Eiffel jo je ob pomoči svojih sodelavcev Emila Nouguierja, Mauricea Koechlina in arhitekta Stephena Sauvestra zasnoval že leta 1884 za svetovno razstavo v Barceloni 1888. Vendar se je mestnim očetom zdelo, da bi nenavadna in draga konstrukcija skazila podobo njihovega mesta. Naslednje leto je svetovno razstavo gostil Pariz in Eifflu je brez večjih težav uspelo prepričati župana, da je njegov stolp tista atrakcija, ki bo v mesto privabila na tisoče turistov. Ideje, da bi bil stolp eden izmed mostov čez Seno, sicer niso sprejeli. Namenili so mu lokacijo na levem bregu reke, na Marsovih poljanah, in 31. marca 1889 so ga odprli za javnost.
Eifflov stolp je bil ob postavitvi s svojimi tristodevetnajstimi metri takrat najvišja stavba na svetu, razgledna ploščad na 275 metrih pa najvišji za javnost odprti prostor. Tako je ostalo vse do leta 1930, ko ga je prehitel newyorški Chrysler Building. Njegova elegantna struktura je pravzaprav rezultat matematičnih izračunov, ki so upoštevali odpornost proti vetru. Kljub temu stolp ob močnejših sunkih na vrhu niha za približno sedem centimetrov. Glede na termalno raztezanje jekla se spreminja tudi njegova višina. Poleti je osemnajst centimetrov višji kot pozimi.
Ampak Parižani niso bili tako navdušeni kot tuji gosti. V resnici so komaj čakali, kdaj bodo uresničili prvotni načrt in stolp podrli, a to naj bi se zgodilo šele leta 1909, ko bi podjetju Gustava Eiffla potekla dvajsetletna licenca za uporabo stolpa. Eiffel jih je vsa leta prepričeval. Celo pisarno si je uredil na vrhu, da bi someščane prepričal o neškodljivosti dela na višini. A vseeno ni zaleglo. K sreči so odkrili tudi praktično funkcionalne možnosti stolpa. Na vrh so namestili radijsko anteno in od takrat z izjemo Adolfa Hitlerja, ki je ob koncu druge svetovne vojne hotel ves Pariz vreči v zrak, nikomur več ni padlo na pamet, da bi ga podrli. Ravno nasprotno, negujejo ga in častijo kot zaklad. Vsakih sedem let ga na novo prebarvajo in za to opravilo porabijo približno šestdeset ton barve. In še vedno se pred njim vijejo dolge vrste obiskovalcev z vseh vetrov. V skoraj stodvajsetih letih se jih je nabralo več kot dvesto milijonov, kar Eifflov stolp uvršča na sam vrh najbolj obiskanih spomenikov, za katere je treba plačati vstopnino. Tisti najbolj petični gosti si celo privoščijo kosilo ali večerjo v restavraciji Altitude 95 ali Jules Verne, ki je trenutno v lasti kuharskega genija Alaina Ducassa.
Celoten članek preberite v Kultu!
