Tiskane izdaje
Ljubljana - »Dne 29. oktobra ob tričetrt na devet zvečer je bilo v Bleiweisovem parku pred Narodnim domom slišati neko žensko vpitje in ječanje. Ko se je podpisani in priča šel prepričat kaj da je, je našel ovadeno z nekim prostakom domobranskega pešpolka spolsko združeno. V neposredni bližini nahajajoče občinstvo se je zgledovalo nad tem nenravnim dejanjem posebno radi tega, ker so se čule besede 'daj hitro, da ne bom mokra, saj ti pomagam'. Pred spolskim združenjem so se čule besede 'le sam ga noter deni, jaz ga ne bom'.«
Po zakonu o javnem redu in miru, sprejetem 6. julija letos, bi razgreti parček doletelo od 50.000 do 100.000 tolarjev kazni. Zadovoljevanje spolnih potreb pred Narodno galerijo v Ljubljani bi še danes pritegnilo pozornost, kaj šele daljnega leta 1904, ko je mestnega stražnika povsem iztirilo. Sodeč po diplomski raziskavi Bojana Cvelfarja o prostituciji v Ljubljani na začetku 20. st., narejeni na osnovi sočnih policijskih zapisnikov, so bili ljubljanski policisti na takšne izpade povsem navajeni. V glavnem mestu Kranjske je poleg javnega bordela cvetela tajna nečista obrt, ki je najraje potekala kar na mestnih ulicah. Priljubljen je bil tudi tivolski park, kjer naj bi »razne vlačuge izvrševale svojo nečedno obrt«, s slovito »kurbirsko stezo«. Tam je neka Johanca G. uradovala pod smreko, kar kaže na vso bedo zakotne prostitucije. Dne 7. aprila 1908 so jo aretirali, »ker se je vlačila v Tivolskem gozdu z šestimi mladeniči in baje tudi spolno združenje z istimi započela«.
Pri spolni dejavnosti na ulici pa ni šlo samo za prostitucijo. Včasih so policaji težko ločili med seksom za denar in seksom kar tako. Avgusta 1909 je neka natakarica nezaupljivemu stražniku priznala, »da se je pečala z raznimi moškimi, a le iz pohotnosti, nikdar pa za denar«. Neporočeni parčki so bili prisiljeni zadovoljevati svoje potrebe na temačnih ulicah predvsem zato, ker tega doma niso mogli početi. Da je bilo večkrat bolj nevarno za štirimi stenami, priča anekdota o »ljubavnih avanturah ljubljanskega fijakarja«, objavljena v Slovenskem narodu februarja 1897. Fijakar »je moral bežati, ker mu je prišel gospodar njegove izvoljenke nasproti. /…/ Sedaj se je začela gonja po hiši. Nesrečni ljubimec je bežal po stopnicah v klet in se skril za zaboji, kjer pa so ga zasledovalci le našli in prijeli in, ker ga je Francka brezvestno zatajila, tudi izročili policiji, češ, da je nevaren tihotapec. /…/«
Več o tem si priberite v Nedelu.
