Tiskane izdaje
Zjutraj se zbudiva v šotoru nekje nad Velesom. Jutro je toplo in pričaka naju prečudovit sončen vzhod. Že včeraj sva občudovala ognjeno oranžno luno, ko je vzhajala, danes pa še sonce. Ne more biti lepšega. No, dovolj romantike.
… potem pa pomanjkanje vode in kruha
Ker sva včeraj zadnje kilometre delala po avtocesti, si nisva kupila nič kruha za zajtrk in tako nisva mogla jesti Gavrilovića (priljubljene paštete), ampak sva si privoščila kar tuno in zelenjavne ribe. Tudi večerje si nisva mogla skuhati, saj sva bila tudi brez vode. Potem, ko sva se najedla, sva malo premišljevala, po kateri poti se odpraviti do Skopja, saj nisva bila ne vem kako navdušena nad avtocesto Aleksandra Velikega in zato sva se podala po vzporedni cesti, ki pa je bila zelo razdrapana in strma. Spet sva gonila navzgor.
Jumbo in Joc pa kar po avtocesti
Po komaj desetih minutah sva se odločila, da pa bo avtocesta le boljša izbira in sva se podala na odstavni pas in piči Miško - kar po avtocesti. Če komu ne bo pasalo, nama bo že povedal, da morava dol. Znaka prepovedano za kolesarje tudi nikjer bilo in tako sva se brez skrbi lahko peljala po avtocesti. Do Skopja sva planirala okoli tri ure, vključujoč postanek na prvi bencinski črpalki, da si kupiva vodo in se »orng« najeva.
Žicali so ju, naj oddrvita kar v London na OI
Po 15 km prva bencinska in kar malo se bojiva zaviti tja, da naju ne bodo kregali, zakaj sva na avtocesti. Bila sva prav začudena, ko naju začnejo na bencinski zasliševati od kod sva in kam greva. Ko poveva, da kolesariva iz Istanbula, naju celo začnejo žicati, naj greva kar v London na olimpijske igre. Kupiva nekaj sendvičev in pijače, se najeva in se postaviva spet na svoj (odstavni) pas, glave dol in spet ga »bulava« kar po avtocesti. Se je izplačalo, saj sva po komaj uri in pol že v Skopju.
Samo Slovenci so tako nori...
Zapeljeva se v mesto, pokličeva Sandija, a sva prehitra zanj in se tako nismo videli. Ne dava se motiti in se kar odpraviva po smerokazih za Prištino. Na križišču vzporedno od naju stoji avto s KP tablico. Pozdravimo se in moški iz avta nama reče: »Sva se z ženo pogovarjala o dveh turistih na kolesu in je žena rekla, da ta dva sta pa stoprocentno Slovenca, kajti samo naši so lahko tako nori.« Nori že, ne pa neumni!
Ko sta na voljo dve poti, Jumbo in Joc izbereta bolj strmo
Pot po Makedoniji naju ni razočarala, saj je bila ves čas sama ravnina in tudi del proti meji s Kosovim je raven. Prideva na mejo, na hitro naju poštempljajo in pošljejo na kosovsko stran. Tam naju carinik sprašuje, od kod prihajava in kam greva. Poveva, da sva namenjena v Prizren in pojasni nama, da sta do tja dve poti. Ena položna, ki je 20 km daljša, in ena strma čez Šarplanino, ki pa je krajša. Odločiva se kajpak za strmejšo varianto in za Šarplanino. Ker se nama po 20 km Kosova bliža strm klanec, se ustaviva in najeva. Vročina začne pripekati, midva pa se še enkrat pri domačinu pozanimava, kaj je bolje. Tudi on predlaga Šarplanino, saj je pot lepša in hladnejša. Dovolj dober argument za naju, da se je lotiva.
Šarplanina je polna luksuznih avtomobilov!
Po nekaj kilometrih kratkih klančkov prispeva v kraj Brezovica, kjer pa se začne zares. Že prej me je dvakrat pičila osa, enkrat v palec na roki, drugič pa v vrat, a ne dam se motiti. Zagrizeva v klanec. Vsepovsod okoli je polno avtomobilov, ljudje iz doline se prihajajo sem hladit in polno je smeti, ki jih ljudje, ko poležavajo po teh lepih hribih, ne znajo pospraviti za seboj. Povsod okoli in mimo naju pa noro dobi avtomobili! Pa pravijo v kakem k.... je Kosovo?! Pa po avtih sodeč sploh ni!
Čez planino v Prizren
Po nekaj več kot 5 km vzpona prehitiva še enega gorskega kolesarja, ki mu kar malo ni jasno, kaj ta dva s temi torbami norita mimo njega, on se pa tako matra. Ko prispeva do vrha, si seževa v roke in se odločiva, da greva v gostilno nekaj spit. Po pol ure se za nama pripelje kolesar, ki sva ga prehitevala. Pove nama, da je Albanec, ki pa živi in dela v Švici. Časti naju s kavo, nama da nekaj napotkov in nama pove, da imava še samo spust do mesta Prizren, ki pa je staro in zelo lepo mesto. Usedeva se na kolo in se spustiva v dolino. Po vratolomnem spustu prispeva v mesto in kar na hitro se odločiva, da poiščeva kakšno sobo in da se malo pozanimava, kaj naju čaka jutri v Albaniji, od koder sva oddaljena le še dobrih 10 km.
»Slovence imamo zelo radi«, pravi mož s 35 evri penzije
Ustaviva se in vprašava prijaznega gospoda, kje najdeva kakšno poceni sobo za 10 evrov. Vzame telefon, pokliče prijatelja in nama reče, da naju pride iskat. Vmes se malo pomenimo, kakšno je življenje na Kosovu. Sam je bil učitelj albanščine v nižjih razredih, sedaj pa je v pokoju in njegova pokojnina znaša 35 evrov. Delovne dobe pa ima 44 let. Res mizerno nizka penzija! Pove pa nama ponosno, da je hči poročena v Sloveniji in da je pri nas zelo lepo in da imajo Albanci Slovence zelo radi. Zato morava, če bova imela kakšne težave, samo povedati, da sva Slovenca in ne bova imela nobenih problemov.
Med tem naju pride iskat mlad gospodič, s katerim pa ne gre drugače, kot po angleško. Odpelje naju do sobe, pred katero sedi njegov ded, ki pa zna srbsko. Pove nama vse koristne informacije glede Albanije, celo preveri par reči za naju po telefonu in nama vmes časti še kavo. Med tem se malo pomenimo kam bi rada šla, kaj bi rada videla in koliko časa potrebujeva. Prekine naju in nama pove, da gre jest, ker sva tukaj v času ramadana in lahko jedo šele po 19. uri. Midva pa se odpraviva malo fotografirat mesto, ki je res noro lepo.
Jutri pičiva proti Albaniji in komaj čakava, da odkrijeva, kaj nama prinaša ta država.
Naslednjič preberite, ali imajo tudi v Albaniji tako radi Slovence in ali bosta Jumbo in Joc tudi tam naletela na luksuzna presenečenja.
