Tiskane izdaje
Premalo vode za trajekt
Ob šestih zjutraj se počasi prebudim. Zunaj je bilo že kar toplo, zajtrk pa sva imela naročen ob 6.30. Joc še lepo spi, jaz pa se odpravim malo ven. Zunaj že čaka možakar, ki je za naju včeraj pridno zbiral podatke, kje v Albaniji se da potikati in kje ne. Najin cilj je bila Đakovica in od tam v Albanijo na reko Drin, kjer bi se s trajektom odpeljala do mesta Qerret in od tam bi imela še samo spust do mesta Shkoder. A na žalost je vodostaj na Drinu prenizek in trajekt zaradi tega ne vozi. Potrebovala sva rezervni plan, a je bila edina možnost 150 km po avtocesti, ki pa si je nisva več želela, saj sva je imela dovolj že v Makedoniji. Zmenim se z gospodom, ki nama je pomagal urediti, da bova šla z busom do prve regionalne ceste. Sicer si bova pot po Albaniji s kolesom podaljšala za kakih 30 kilometrov, a nič zato.
Nori Albanski vozniki ves čas trobijo, a nas imajo res radi
Po zajtrku naju gospod pospremi do avtobusa, ki pelje za Tirano. Naloživa bicikla in že sva na meji z Albanijo. Dostavijo naju do mesta Lac. Tam spet raztovoriva najina konjička in po peklenski vročini odjahava Albaniji naproti. Ceste lepe, ampak zelo prometne. V Albaniji je več prometa, kot sva ga imela ves teden skupaj. Nori vozniki, ves čas trobijo. Ampak treba pa je povedati, da imamo Slovenci pri Albancih res posebno mesto. Zelo nas imajo radi in zelo pomagajo.
Sredi Albanije našla tablo za Ljubljano
Po Albaniji sva imela samo ravnino in res sva vozila svoj kronometer. Ves čas sva se menjala v zavetrju in tako zelo hitro prišla v mesto Shkoder, kjer sva zavila levo in na najino presenečenje zagledava tablo z napisi krajev in razdaljami, na njej pa Ljubljana in do tja še 963 km. Po petnajstih kilometrih pa meja s Črno Goro. Najina sedma država.
Jumbo in Joc z bicikli, nekaterim se pa še z avtom ne da
Komaj čakava, da prideva na obalo in se vrževa v morje. Carinika vprašava, kaj nama predlaga, Ulcinj ali Bar. Predlaga nama Bar. Pri vstopu sva vsa začudena, saj je položen nov asfalt in tudi pokrajina je noro lepa, a že po nekaj kilometrih se vse spremeni. Polno smeti, ceste v kiti ... Prehiteva naju VW pasat z MB tablico. Dvignem roko in ustavi. Ne more se načuditi, da kolesariva domov, njemu pa se še z avtom ne da. Po nekaj izmenjanih besedah se posloviva in po kaki uri sva že v Baru.
Kot se dva na črte posončena … slečeta na plaži, ostali obnemijo
Juckava, si pojeva in kar naenkrat sva naga na plaži, kjer se preoblačiva v kopalke. Vsi naju gledajo, kaj nama je, midva pa kot mala otroka v vodo. Kaj sva delala? »Midva sva t'k nora,« si ves čas govoriva, vsi pa gledajo samo naju. Sva kot dva - ne bom napisal kaj - s temi narisanimi rokavi od sonca. V vodi sva skoraj pol ure, a zdi se nama, da ni dovolj mrzla. Hitro še enkrat ponoviva vajo. Po kaki uri in pol se spet oblečeva in nekaj pojeva v restavraciji.
Po kosilu še 7-odstotna mala malica
Tam srečava Albanca na kolesu, ki kolesari z Dunaja in je namenjen v Tirano. Prestraši naju, kakšen klanec je pred nama. Naju kar malo zaskrbi, kaj bo, a na koncu se smejiva, ko vidiva tablo 7%. Mala malica in res je. Na poti dohitiva še gospoda, ki hodi peš po svetu in je nekakšen mirovnik. Hodi že zelo dolgo in je sicer Bolgar, ki pa živi na Novi Zelandiji. Tja se selijo res sami čudni ljudje! Sedaj sva v mestu Petrovac in jutri nadaljujeva proti Herceg Novem in najbrž že na Hrvaško.
Naslednjič preberite, ali bosta Jumbo in Joc tudi na Hrvaških plažah razkazovala, kje vse nista posončena in ali se bo prehod s poceni Balkana v deželo množičnega turizma poznal tudi v njunih denarnicah.
