Tiskane izdaje
Bukarešta - Parizu pravi Gallieni, kot da bi bil Gallieni Eifflov stolp. Pa sploh ve, da ta postaja podzemne železnice, ki je obenem zadnje postajališče avtobusov družbe Eurolines in zbirališče vzhodnih Evropejcev, prispelih v Francijo, niti ni več v Parizu, ampak že sodi v Bagnolet (Seine-Saint-Denis)? Verjetno ne. Mladi Romunki, ki si je bila izbrala novo ime Vanessa in je pred kratkim praznovala 18. rojstni dan, mnogo bolj domače zvenijo nekatere druge besede: maquereau – zvodnik, denimo, je že tista, ki jo zna izgovoriti tako v francoščini kot v španščini. V Andaluziji je slišala tudi o »klubu« z velikim parkom spredaj, kjer mafijci silijo romunska dekleta v prostituiranje.
Sama ni bila, kot zatrjuje, nikoli tam. Pri petnajstih letih se je poslovila od 13 bratov in sester, zapustila rodno Transilvanijo in se podala v svet. Ni je bilo strah prečkati Evrope, da bi se pridružila stricu, poljedelskemu delavcu, ki se je bil prav tako za srečo podal na Zahod. V Madridu, kjer je pristala, je bila, kot pravi, zelo pazljiva: »Kadar sem naletela na fante, ki so grdo govorili z dekleti, sem jim, da bi me pustili pri miru, dejala, da sem stara šele 12 let.«
Otroška zvijača? Laž? Mogoče. Vsi mladi iz ustanove Concorde de Montfermeil (Seine-Saint-Denis) imajo svoje skrivnosti. Vsakdo, naj bo dekle ali fant, ima za sabo temačne ure in je prepotoval več držav, preden je v tej bogati vili – spremenjeni v skupno prebivališče – našel varnost, zaščito in možnosti za šolanje. Eno drži kot pribito: Vanessa je imela peklensko srečo.
Gina, nasprotno, pozna zgolj pekel. Mladenka, prav tako Romunka, že več mesecev živi v nekem zatočišču v Pitestiju, približno sto kilometrov oddaljenem od Bukarešte. Napol ruralno mesto Pitesti je rojstni kraj Elene Ceausescu, žene razvpitega diktatorja, s katerim sta bila usmrčena med protikomunistično revolucijo decembra 1989. Naj so mesta lepa ali grda, Gina jih ne mara. Visoko in vitko dekle prihaja z dežele. »Naši ljudje,« pripoveduje dekle in si živčno zvija roke, »odhajajo v Grčijo, kjer obirajo pomaranče ali olive. Takšna je tradicija. Ko se vrnejo, imajo dovolj denarja, da si postavijo hišo.«
Naporen vsakdan
Gina nosi ameriško čepico, s ščitnikom na tilniku, kot raperka. Okrog vratu ji visi več obeskov – Marija Devica, deteljica in križ. »Ne želim si drugega kot delati in dobro zaslužiti, v Romuniji pa samo trdo delamo, zaslužimo pa nič!« Povprečna plača ne presega 150 evrov na mesec, zato je bila Gina odlična kandidatka za odhod. Ko je zapustila domačo vas, je štela 21 let. Ni si predstavljala more, ki jo je čakala v Grčiji, kjer naj bi se, kot sta ji bila obljubljala sestra in svak, zaposlila v tovarni s pohištvom. Ob njenem prihodu je tovarna resda obstajala, novih delavcev pa v njej niso potrebovali. »Svak, ki mi je posodil denar za avtobusno potovanje, ga je zahteval nazaj,« se spominja Gina.
Nadaljevanje je žalostno. Dekle se zazre v steno pred sabo: mesec dni je bila zaprta v temačni sobi, kjer so si sledili moški. Po čudežu ji je vendarle uspelo pobegniti. Cilj zvodnikov, med katerimi je bil tudi svak, je bil odpreti na eni od križark po Sredozemlju bordel z dvema ali tremi dekleti. Med njimi naj bi bila tudi Gina. Ko je bila spet doma, v Romuniji, se je zatekla v Temišvar, k Iani Mattei, ustanoviteljici in lastnici združenja Reaching Out, eni redkih nevladnih organizacij, ki pomagajo žrtvam trgovine z belim blagom.
Iana Mattei, po izobrazbi psihologinja, se je s prvimi tremi »takšnimi« dekleti – starimi 14, 15 ter 16 let in pol – prvikrat srečala leta 1999. Policisti so jih k njej pripeljali, da jih lepše obleče, ker so bila namenjena pred sodnika. Spomin na tisti dan v Iani prebudi jezo: edina skrb policije je bila, da bi bila obleka kar se da spodobna. Požvižgali so se na njihovo življenje. Še več: v vladnem zatočišču so jih zavrnili s pretvezo, da bi lahko »okužile« druge otroke. »Tedaj še nismo vedeli, kaj pomeni trgovina z belim blagom, vedeli smo le, da so bila dekleta zlorabljanja, da obstaja prostitucija. To pa je bila novost. Dekleta so pojasnila, da so bila prodana. In ne samo enkrat.«
Tabuji
Trgovanje z otroki in mladimi, ki so se bili po prihodu v ciljno državo prisiljeni prostituirati (predvsem dekleta), prosjačiti ali krasti (predvsem fantje), je bilo v Romuniji dolgo tabuizirano. Danes je predmet številnih študij, ki pa se močno razlikujejo. Po statistiki nacionalne policije je bilo v letih 2004 in 2005 okrog 500 otrok žrtev trgovine; velik del med njimi je izhajal iz Moldavije, najrevnejše pokrajine na vzhodu 22-milijonske Romunije. O njeni žalostni podobi govorijo tudi podatki International Organisation for Migration (IOM), kjer so od januarja 2000 do decembra 2004 nudili pomoč 935 žrtvam, od tega lani kar 146. Številke o mladoletnih Romunih, ki so bili vrnjeni v domovino, niso pa bili prej nujno tudi »prodani«, so drugačne. Po podatkih obmejne policije se jih je leta 2002 v domovino vrnilo 215, leto pozneje 1034 in lani 516. Carmen Sahan iz vladnega urada za zaščito otrok je zadovoljna: lanskoletni padec po njenem mnenju govori o vse večji učinkovitosti obmejne policije. Manj kot dve leti pred vstopom Romunije v Evropsko unijo je argument slišati malo prepričljiv. Podatki združenja Salvati Copii, romunske veje Save the Children, iz marca 2004 kažejo, da ne obstaja nobena metodologija, po kateri bi bilo mogoče določiti število otrok, ki so prodani in prisiljeni bodisi v delo bodisi v prostitucijo. Tudi leto pozneje ni nič drugače.
Dvomljivi oglasi
V tej stari državi – kmetijski, revni in močno konservativni – je namreč vse novo. Zdaj se počasi, a res počasi, vendarle prebuja iz sna. V Iasiju, glavnem mestu moldavske regije, so sodišče za mladoletnike odprli šele marca 2001, potem ko so to storili že v Brasovu. Modernizira se tudi lokalna policija, ki je pred kratkim v Iasiju aretirala dva pedofila: eden je bil Američan, ki so ga obsodili na sedem let zapora, ker je na svetovnem spletu prodajal videokasete z otroško pornografijo. Zakon proti trgovanju z ljudmi je bil izglasovan leta 2001, zaživel pa je šele dve leti pozneje ...
Da napredka ni pričakovati čez noč, se dobro zavedajo pri združenju Alternative sociale (www.alternativesociale.ro). Potem ko so lani vzeli pod drobnogled odgovore na vprašanja, ki so jih zapisali učenci treh najrevnejših skupnosti (Botosani, Vaslui, Iasi), so ugotovili, da si kar 80 odstotkov mladih želi živeti na tujem, če bi tam lahko študirali, delali in se poročili. 58 odstotkov med njimi ne ve, kam, na koga se obrniti po pomoč, če bi padli v roke »trgovcem«.
Med prebiranjem sumljivih oglasov iz lokalnega tiska je mogoče začutiti veliko naivnost tistih, ki se nanje odzovejo. »Zaposlimo mlada dekleta za videoklepet. Pogoji: privlačna, stara med 18 in 30 let, s skromnim znanjem angleščine.« Ali: »Zaposlimo mlada umetniška dekleta. Zaslužek: 138 do 275 evrov na mesec v Romuniji, 800 do 1200 evrov na mesec v Italiji. Posebne okoliščine dela.« In najhujše je, da takšni oglasi padajo na plodna tla, je zgrožena Alina Stoica iz Alternative sociale. Dekleta verjamejo, da jih čaka pošteno delo za pošten denar, resnico pa mnogokrat spoznajo šele potem, ko se znajdejo zaprte v skupni sobi in slišijo navodila, naj se slečejo. Pa še tedaj nekatere, kot Iana Mattei povzame neki primer, verjamejo, da morajo obleko odložiti zato, ker sta za delo v restavraciji nujna higiena in dobro zdravje.
Mnoge pa v tujino bežijo pred svojimi družinami, ki so, predvsem na romunskem vzhodu, razklane zaradi revščine, alkoholizma, fizičnega nasilja in spolnega zlorabljanja. Žrtve so tudi otroci, s katerimi že po tradiciji nič kaj lepo ne ravnajo. Potem ko se je med komunistično »demografsko norostjo« močno povečal delež zapuščenih malčkov (tako so reševali problem nezaželenih nosečnosti), zdaj že 35 let ostaja bolj ali manj enak: vsako leto je zapuščenih okrog 1,5 odstotka ali 9000 otrok. Pa tudi mnogim tistim, ki ostanejo v domačem gnezdu, se ne godi najbolje. Otroško delo je v Romuniji malone tradicija, naj bo doma ali v tujini, nekaterim staršem je vseeno – samo da kaj pade v mošnjiček.
