Zapletene dileme čudovitega novega sveta

Bo družina nekoč v prihodnje res videti takole? Oče se bo dal klonirati in bo tako prispeval sina, mati, ki s sinom ne bo v nikakršni sorodstveni povezavi, bo klonirala sebe in podarila hčer, ki pa gensko prav tako ne bo imela nič skupnega ne z očetom ne z bratom. In tam bo morebiti še tretji otrok, za katerega si bosta zakonca izbrala klon Beethovna in bosta od njega pričakovala izjemno virtuoznost na klavirskih tipkah. Seveda se bosta močno uštela, če bosta mislila, da bosta dobila zgolj identična dvojnika samega sebe in »fotokopijo« genotipa nadarjenega Ludwiga, kajti svoje bo prispevalo tudi (kulturno) okolje, spodbude iz njega ...

Dva gensko enaka osebka osebnostno namreč nikakor ne moreta biti enaka, zaradi različnih razmer v maternici celo fizično ne, drugačni so tudi spomini, vedenja, doživetja, socialni, čustveni kontekst, nesmrtnosti ni. Sploh pa, ali bo tako čudno sestavljena družina imela dovolj denarja za psihoterapevta?

Od Dolly do Snuppyja

Ob besedi kloniranje mnogi najprej še vedno pomislijo na kosmato Dolly: prvo klonirano ovco oziroma sploh prvega kloniranega sesalca, ki so ga 1996. iz odrasle celice vzgojili na Škotskem, na inštitutu Roslin v bližini Edinburga. Dolga leta – ovčka jih je namreč dočakala dobrih šest – so bile vanjo zazrte mnoge oči, ki so ugibale, kako je z njenim zdravjem: reva je šepala zaradi artritisa, zaradi hude pljučne bolezni pa so jo leta 2003 morali uspavati. Pozneje so strokovnjaki uspešno, čeprav ne nujno v tem vrstnem redu, klonirali še prvo mačko z imenom CC, podgano Ralpha pa miško, kozo, govedo, zajca, prašiča, klonirali so še mulo, vendar ne tudi človeku podobne opice. V zadnjem času se veliko piše o prvem kloniranem psu, afganistanskem hrtu Snuppyju, ki so ga južnokorejski znanstveniki z razvpitim Hwangom Woojem Sukom na čelu lani ustvarili iz celice, vzete iz ušesa triletnega psa. (Genetski material iz nje so vnesli v prazno jajčno celico, ki se je nato razvila v zarodek. Ko je bil dovolj velik, so ga vsadili v nadomestno mater, svetlo rjavo labradorko.) Že nekaj let pa se v medijih pojavljajo tudi izmišljene ali resnične zgodbe o prvih kloniranih človeških zarodkih, o klonih človeka: med drugim so jih širili člani gibanja Raël, ustanovitelji zloglasnega podjetja Clonaid, ki so leta 2004, med duhovnim taborom na Rogli, razkazovali napravo za fuzijo celic človeškega zarodka ...

Zgodba o kloniranju človeka – za kar je potrebna ena sama zdrava kožna celica, ki bi lahko ostala tudi na kozarcu ali na uporabljeni zobni nitki – ima vsaj dve plati. Medtem ko bi reprodukcijsko kloniranje človeka po eni strani lahko vodilo v genetski inženiring in bi za človeštvo, kot so zgroženi mnogi, pomenilo genocid znotraj iste vrste, uničenje, kajti s kloniranjem ustvarjeni otroci bi postali zgolj proizvodi, prikrajšani za avtentični DNK, nekakšne igračke v rokah znanstvenikov in drugih ..., naj bi nerazmnoževalno kloniranje človeških celic v terapevtske namene po drugi strani prineslo veliko upanja. Obnavljanje, ustvarjanje nadomestnih tkiv, organov s pomočjo posameznikovih lastnih celic bi lahko prižigalo luč na koncu predora za številne bolne. Zagledali bi jo tisti, ki bolehajo za artritisom, diabetesom, parkinsonovo boleznijo, tisti, ki trpijo za poškodbami hrbtenice, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom in podobno – rešeno bi bilo mnogo življenj.

Kaj bo prinesla prihodnost?

Kloniranje je zagotovo tema, ki vznemirja mnoge: številne znanstvenike in med njimi tudi prevarante, kot je 52-letni južnokorejski strokovnjak Hwang Woo Suk, ki je lani lažno, v reviji Science, trdil, da je s kloniranjem ustvaril enajst linij izvornih celic, ki naj bi gensko povsem ustrezale celicam poškodovanih oziroma obolelih pacientov. Beseda klon vznemirja etične in verske voditelje, sociologe, psihoterapevte in psihologe, varuhe živali, bolnike, ki potrebujejo nadomestne organe oziroma bi želeli obnoviti nekatera tkiva. Dotika se premožnih posebnežev, ki bi hoteli »nazaj« svojega poginulega hišnega ljubljenčka; žalujočih staršev, ki hrepenijo po izgubljenih otrocih; parov, ki ne morejo imeti naraščaja; znanstvenikov, ki bi želeli prebuditi v življenje že izumrle živalske vrste ali preprečiti izginotje nekaj tisoč danes ogroženih vrst; strokovnjakov, ki se (ne) bojijo evgenike; pa še marsikoga. Končno zadeva tudi vsako svetovno politiko, ki bo skozi čas nemara spreminjala svoj za zdaj bolj ko ne odklonilni odnos do problematike, predvsem do terapevtskega kloniranja, ki ga bo morala natančno opredeliti ne samo zaradi moralnih in etičnih, temveč tudi zaradi finančnih vprašanj, ki se ob tem odpirajo. Kloniranje, ki je za laični pogled morebiti še vedno videti kot znanstvena fantastika, je zgodba, ki jo živimo prav zdaj – nedokončana zgodba, ki utegne zaznamovati smer evolucije, nasploh spremeniti definicijo človeštva. A še prej bo morala znanost stopiti nekaj odločilnih korakov naprej, kajti statistika kaže, da je delež uspelih poskusov kloniranja živali še vedno precej boren, zgolj nekajodstoten ali še nižji. In tudi zdravje preživelih klonov za zdaj ostaja močno negotovo.

Dokumentarni film National Geographica

Sicer pa vas Delo v dokumentarnem filmu Klon skupaj z National Geographicom vabi v odkrivanje skrivnosti kloniranja. Film vam ponuja drzen pogled v tehnološko Pandorino skrinjico - od etičnih dilem do znanstvene fantastike.

Več informacij o DVD-ju in zbirki dokumentarnih filmov National Geographic je na voljo na spletni strani www.delo.si/ng, kjer je podrobneje predstavljena tudi posebna ponudba za naročnike Delovih edicij.