Tiskane izdaje
Wooltortonova je trpela za kronično depresijo, potem ko nikakor ni mogla zanositi. Ko se je odločila, da si bo vzela življenje, je popila strup in poklicala reševealce ter jim še popolnoma zavestna izročila podpisano izjavo, s katero ji je zdravstveno osebje lahko le olajšalo bolečine, ni pa ji smelo reševati življenja.
Kot so dejali zdravniki, je bila njena želja »zelo jasna« in čeprav je šlo za »grozno situacijo«, jim ni preostalo drugega, kot da jo pustijo umreti. Zdravstveno osebje bi namreč lahko bilo ovadeno, če bi ji pomagalo, saj je ocenilo, da se je 26-letnica povsem zavedala svojega dejanja.
Gre za prvi primer, da je kdo ta dokument podpisal z namenom samomora. Izjavo, s katero se bolnik odreče pravicam, da ga ohranjajo pri življenju, ponavadi podpišejo osebe z dolgotrajnimi boleznimi. Svojci Wooltortonove so sicer protestirali, češ da bi jo zdravniki morali vsaj poskusiti rešiti, a dokument jim je to jasno prepovedoval.
Primer je tako odprl številne debate. Mnogi so namreč mnenja, da bi tovrstni dokument vendarle lahko podpisali le resno in neozdravljivo bolni ljudje. Čeprav je zdravniška zbornica odločila, da morajo zdravniki upoštevati tovrstne želje bolnikov, drugi strokovnjaki zatrjujejo, da bi morali zdravniki v primeru samomora vendarle pomagati pacientom, vsaj dokler v veljavo ne pride bolj razdelan zakon.
V zdravniški debati so mnogi opozorili tudi na možnost, da se Woolwortonova zaradi depresije ni zavedala svoje odločitve. A umrla si je pred tem skušala življenje vzeti že devetkrat, pa so jo vedno rešili. Zato si je življenje vzela s pomočjo omenjene izjave, v kateri je še zatrdila, da se »100-odstotno zaveda posledic«.
