Tiskane izdaje
Ljubljana - Z vidika dolgoročnega razvoja slovenskega mlekarskega sektorja bi bil prevzem Ljubljanskih mlekarn s strani angleško-srbske družbe Salford "še najmanj slaba izmed slabših možnosti", je neuradne informacije o prevzemu komentiral agrarni ekonomist z biotehniške fakultete Aleš Kuhar. Najboljše pa bi bilo, če bi največja slovenska mlekarna ostala v domačih rokah, je prepričan Kuhar.
Družba Salford je kljub temu primernejši kupec mlekarn kot italijanske ali avstrijske mlekarske družbe, saj bi te - v primeru prevzema - to največjo slovensko mlekarno lahko celo zaprle, ali pa bi vsaj močno skrčile njene proizvodne zmogljivosti, je dejal.
Nasprotno pa je družba Salford znana kot strateški investitor, ki ohranja blagovne znamke in ki "proizvodnje ne kupuje zato, da bi jo zaprl, temveč jo kupi, da jo nadalje razvija", je dejal Kuhar.
Na vprašanje, zakaj ni bilo interesa za prevzem s strani mlekarskih družb iz sosednjih držav, je Kuhar odgovoril, da Slovenija ni privlačna za tovrstne tuje investicije, saj zaradi relativno majhnega trga in drage delovne sile to okolje ne omogoča visokih kapitalskih donosov. Hkrati pa je bila naša največja mlekarna nedavno posodobljena in je njena cena zdaj relativno visoka.
Kuharja pomanjkanje interesa morebitnih italijanskih kupcev kljub vsemu čudi, saj naj bi bile poteze, kot so odkup mleka slovenskih kmetov, na dolgi rok uperjene v destabilizacijo slovenskega mlekarskega trga in s tem posledično tudi osrednje mlekarne, ki bi tako izgubila tržno vrednost in bi jo bilo mogoče prevzeti po nižji ceni.
Zaradi različnih interesnih konfliktov znotraj slovenske kmetijske srenje, ki so se delno odrazili tudi z že omenjenim odlivom slovenskega mleka k tujim mlekarnam, Kuhar meni, da bi Ljubljanske mlekarne vendarle morale ostati v slovenskih rokah.
"Sliši se nazadnjaško, ampak zaradi številnih neekonomskih učinkov in vertikalnih povezav mlekarne s primarnim sektorjem je pomembno, da ta mlekarna ostane v domačih rokah," je še poudaril Kuhar.
Kdo je Salford?
Angleški finančni sklad Salford, je bil ustanovljen leta 2000. Sedež podjetja je v Londonu.
Podjetje ima pisarne pa tudi v Amsterdamu, Beogradu in Moskvi, registrirano pa je na Gibraltarju. Ustanovitelj podjetja je ruski Žid, ki je v Rusiji lastnik nekaterih podjetij v industriji mleka, mineralnih vod in slaščičarske proizvodnje. V Ukrajini je večinski lastnik mineralne vode Migros, v srbiji pa Knjaza Miloša, za nakup katerega se je neuspešno potegovala tudi Pivovarna Laško.
Salford upravlja okoli pol milijarde dolarjev kapitala, njegovi lastniki pa so investitorji iz Evrope, Rusije in Bližnjega vzhoda. Salfordova poslovna filozofija je pridobiti večinsko lastništvo v izbranih podjetjih, jih dokapitalizirati, reorganizirati, nato pa v nekaj letih prodati.
"Naša filozofija je, da z vlaganjem kapitala povečamo vrednost podjetja, ga razvijemo v najboljše in najsodobnejše, ko k razvoju ne moremo več prispevati, pa izstopimo," je SlobodanaPetrović, direktorja Salfordovega predstavništva v Beogradu, povedal ob Salfordovem nakupu mlekarne v Subotici.
