Draginja kot strategija

V zadnjih osmih mesecih se je cena nafte zvišala za polovico, od začetka leta 2004 pa se je skoraj potrojila. Po prevladujočih ocenah je za tak »razvoj dogodkov« odgovoren dokaj širok splet dejavnikov, ki so sovpadli bolj ali manj slučajno.

Najprej, na gospodarskem področju je svet s prestopom v novo tisočletje prešel v obdobje, za katero se zdi, da cena energije na rast vpliva bistveno manj kot nekoč. Kitajska se je iz azijske finančne krize konec devetdesetih let izvlekla najmanj ranjena, s ceneno delovno silo in ogromnim notranjim trgom pa postaja prava tovarna sveta. Med letoma 1990 in 2004 sta samo Kitajska in Indija prispevali kar 35 odstotkov k povečanju povpraševanja po nafti, čeprav sta ustvarili le 15 odstotkov svetovnega BDP. Razkorak so razviti in bogati vsaj deloma ublažili z učinkovitejšo uporabo energije.

Varnostno-politično področje, kjer strateški interesi, povezani z nafto, predstavljajo eno od ključnih figur na šahovnici, se je po septembru 2001 znašlo v območju rastoče negotovosti. Grožnja terorizma je resnična, intervencije pod vodstvom ZDA v Afganistanu in Iraku pa so pokazale, da ga s silo ni mogoče izkoreniniti. Gospodarska diplomacija Evropske unije je ravno v tem tednu naletela na čer v Iranu, zato se spirala rastočih cen lahko nadaljuje.

Težava je seveda ta, da je trg nafte izrazito občutljiv tako na gospodarske kot na politične impulze. Srednjeročno veljajo za glavni (gospodarski) dejavnik visokih cen premajhne proizvodne zmogljivosti. Večino devetdesetih let je bila nafta izjemno poceni (med 15 in 20 dolarji za sod), zato so naftna podjetja zanemarila vlaganja v črpalno infrastrukturo in v rafinerije. Oboje se že drugo leto kaže kot pomembno ozko grlo.