Gospodarske reforme in študenti

Kako odgovarjate na trditve študentov, ki so prepričani, da so nekateri vladni predlogi reform slabi in potencialno škodljivi za prihodnost slovenskih dijakov in študentov. Med pogosto poudarjenimi so vavčerji, odložene šolnine in enotna davčna stopnja ter ukinjanje določenih pravic študentov, denimo  boni za prehrano.
 
POLANEC: Dejstvo je, da nismo predlagali ukinitve  bonov za prehrano. Študentski voditelji pa so tem motivirali predvsem podpisovanje peticije proti reformam, medtem ko sami terenski »delavci« sploh niso poznali vsebine reform. Predlagali smo, da bone lahko vsak uveljavlja samo toliko let kolikor traja redni študij in nič več. V interesu družbe je, da je študij učinkovit, ne pa da traja v povprečju 6,7 let. Javna sredstva bi lahko, namesto za ponavljalce, namenili za večje štipendije, za katere se zavzemajo študentske organizacije.
 
ULČAR: V ukrepu 53 je zapisano: »Vse ostale štipendijske sheme in subvencije, ki jih sedaj sofinancira oziroma zagotavlja država iz proračuna (npr. subvencije za prevoze ipd.) se pregledajo z namenom, da se zagotovi njihovo enotno zagotavljanje bodisi v okviru 'dodatka za šolanje', ki se izplačuje skupaj z otroškimi dodatki, bodisi v okviru štipendij iz štipendijskega sklada.« To so tudi boni.
 
Dodatek za šolanje je slaba rešitev, ker vodi stran od samostojnosti študentov (starši bodo ta dodatek nakazovali otrokom ali pa tudi ne). Izplačevanje v okviru štipendije pa je slabo zato, ker bodo študentje tako dobili denar na njihove račune. Tako bodo denar, namesto za kosila, raje porabili za druge stvari.
Že zdaj  lahko bone kupujejo samo tisti, ki imajo status študenta. Neumno je trditi, da bodo študentje hitreje študirali, če ne bodo imeli za hrano.  Če bodo odvzeli to pravico študentom ponavljalcem, se bodo le-ti nezdravo prehranjevali, kar ima lahko za posledico zdravstvene težave v starejših letih.
Kot  zavajanje  razumemo tudi trditev o pretvorbi subvencij za  ponavljalce v štipendije za redne študente. V resnici je to demagogija, saj odbor nikjer ni predstavil nikakršne štipendijske ali druge sheme, ki bi konkretizirala to njihovo leporečje.
 
Najbolj ostro študenti nasprotujejo uvedbi vavčerskega sistema, kombiniranega s sistemom odloženih šolnin ter dodatni obdavčitvi študentskega in dijaškega dela. Kaj bo uvedba le-tega pomenila za njihovo prihodnost?
 
POLANEC: V to smer gre tudi vavčerski sistem. Vsak naj bi bil upravičen na primer do 5 vavčerjev, kar bi pomenilo pet let študija na katerikoli fakulteti v Sloveniji. To pomeni, da bi za ponavljanje letnikov vsak moral kriti šolnine sam.
 
ULČAR: Mislim, da največ pove tole (Dnevnik, 14. 11. 2005): »Čeprav se zavzema za uvedbo šolnin, ker drugače po njegovem ne bomo dosegli tiste ravni financiranja visokega šolstva, ki je potrebna za uresničitev razvojnih ciljev (dva odstotka bruto domačega proizvoda), pa je Vahčič tudi sam podvomil o vavčerskem sistemu, rekoč, če ga Američani niso uvedli, potem mora biti z njim nekaj narobe.« Dr. Aleš Vahčič je eden od reformistov in je pripravljal ravno reformo visokega šolstva.
 
POLANEC: Šolnine so v veljavi že zdaj. V Sloveniji danes nima vsak pravice, da bi študiral tisto kar ga veseli, ampak mora v primeru zasedenih mest, ki jih financira država, sam plačati stroške študije. Gre za izredne študente, ki so v neugodnem položaju, saj pogosto plačujejo več kot znašajo stroški študija, del teh sredstev pa se preliva v korist rednih študentov. Ali je takšen sistem pravičen? Dijaki, ki ne bodo redno vpisani, se morajo vprašati, kaj jim sedanji sistem prinaša. V predlaganem sistemu pa bi država vsakomur plačevala del stroškov, tako da bi bili sedanji izredni študenti na boljšem. Seveda pa je težava v tem, da bi bilo potrebno več državnih sredstev nameniti visokemu šolstvu. Če država teh sredstev ne bi zagotovila, pa je smiselno uvesti šolnine. Te šolnine pa naj bi bile odložene, saj je slovenski finančni sistem 'pod vsako kritiko'. Poslovne banke še danes niso sposobne oblikovati ponudbe, ki bi vsaj na videz spominjala na ponudbo iz bolj razvitih držav, kjer se da za študij pridobiti posojila. Odložene šolnine naj bi tako vsakomur omogočale dostop do visokega šolstva in finančne omejitve oziroma materialni položaj staršev na to ne bi imel vpliva.
 
ULČAR: Študenti že zdaj nosijo del stroškov za izobraževanje, saj nihče ne prejema dovolj visoke štipendije in dovolj subvencij, da bi s tem lahko pokril vse življenjske in študijske stroške. Študij torej ni brezplačen. Z zaračunavanjem šolnin prav gotovo ne bi prispevali k izboljšanju dostopnosti do visokega šolstva, še manj pa k možnosti za uspešno dokončanje le-tega.
 
Reformisti pravijo, da bi morala država zagotoviti več sredstev ali zaračunati šolnine. Osnovni problem je pomanjkanje sredstev. Seveda bo ob uvedbi novega davčnega sistema (manj davkov podjetjem) problem še večji. Reformisti torej hočejo varčevati pri javnih izdatkih, navzven pa prikazujejo kot skrb za pravičnost do izrednih študentov.
 
Odložene šolnine so uvedli v nekaterih državah (VB, Avstralija ...). Povsod se je postopoma šolnina povečevala, prag za odplačevanje pa zniževal. To, da odložene šolnine ne bodo nikomur v škodo, kot želi to prikazati odbor, je manipulacija. Odložena šolnina ni nič drugega kot dodaten davek za uravnoteženje izpada dohodkov v državno blagajno ob predlaganemu svežnju davčnih reform.
 
POLANEC: Za šolnine pa je pomembno vedeti še naslednje: države po vsem svetu le redko namenjajo sredstva za terciarno izobraževanje, ki bi presegale 1,7 odstotka BDP (Finska). V Sloveniji namenja država okrog 1,3 odstotka BDP. Če država ne nameni več sredstev, so privatna sredstva edini način za povečanje sredstev namenjenih izobraževanju. In ker pri nas nimamo velikih donacij, so šolnine ključni dejavnik. S šolninami ZDA zberejo skupaj za terciarno izobraževanje kar 2,6 odstotka BDP. To je skoraj dvakrat več kot v Sloveniji. To sovpada tudi s kvaliteto študija, ki je v povprečju najvišja prav v ZDA, saj so izdatki na študenta v dolarjih skoraj dvakrat večji kot na Danskem, ki je država ima druge največje izdatke za izobraževanje na študenta.
 
ULČAR: Najlažji ukrep za krpanje visokošolske finančne vrzeli je prevalitev dela stroškov na študente oziroma uvedba šolnine, ki  niso edini »zasebni« vir financiranja. Univerze se lahko financirajo iz raziskovalne dejavnosti, povezave z gospodarstvom, organiziranja prirejenih tečajev za podjetja, mednarodnih razpisov ... Z zunanjimi spodbudami in iskanju notranjih mehanizmov je moč pridobiti alternativna finančna sredstva za univerze. Takšna pot je veliko bolj zapletena od preprostega zaračunavanja šolnin. Šolnine še zdaleč niso edina ali ključna pot za uvajanje privatnega deleža v financiranje visokega šolstva, kot to trdijo reformisti.
 
POLANEC: V Nemčiji je ustavno sodišče zavrnilo zahtevo, da naj bi bile šolnine prepovedane, tako da so simbolične šolnine že uvedli. Dejstvo je tudi, da je izobraževanje investicija, ki prinaša višje plače. Zato je legitimno vprašanje, zakaj bi ta višji donos financirali tisti, ki se za študij ne bi odločili.
 
ULČAR: Tudi to je zavajanje. V Nemčiji je januarja 2004 zvezno ustavno sodišče razveljavilo odločitev zveznega parlamenta, da se v visoko šolstvo ne sme uvajati šolnin. To se ni zgodilo zaradi vsebine sklepa, ampak zaradi preseganja pooblastil, saj zvezna oblast ni pristojna za visoko šolstvo, temveč so za to pristojne deželne oblasti. Šolnino so uvedle le štiri zvezne dežele v Nemčiji.
 
Po mnenju predstavnikov dijakov so predlagane reforme »nerazdelane«, avtorji reform pa so brez »socialnega čuta«, saj bodo reforme poslabšale položaj tistih, ki so že sedaj socialno najšibkejši. Kako avtorji odgovarjate na ta očitek?
 
POLANEC: Predlagane reforme so konceptualne rešitve. To je okvir, ki potrebuje številne podrobnosti. Te naj bi dorekli v nadaljevanju. Vsekakor ne bi poslabšale socialnega položaja šibkejših, saj bi na daljši rok vsi pridobili, od najšibkejših do najbogatejših. Na kratek rok sicer prihaja predvsem z davčno politiko do določenih prerazdeljevalnih učinkov. Vendar pa se morajo ti presojati v luči večje blaginje, ki jo prinaša reforma celotni družbi.
 
ULČAR: Tisti del reform, ki naj bi uravnotežil te »prerazdeljevalne učinke«, in s katerimi naj bi ublažili negativne posledice, je popolnoma nerazdelan. Tukaj imam v mislih dodatne štipendije, dodatki za šolanje, cenzus za vračanje odloženih šolnin. Nikjer ni razloženo, kdo bo to dobival, v kakšni višini in kje bo država vzela denar za to.
Še en zanimiv podatek o tem, koliko si slovenski študentje te reforme lahko privoščijo: Slovenski študentje so med najrevnejšimi v Evropi. Mesečni prihodki slovenskih študentov so v povprečju nižji tudi od prihodka npr. latvijskega študenta, kljub temu, da ima Slovenija relativno višji BDP per capita (12.900 € 2004, tekoče cene) (SURS 2005) kot Latvija (10.900, 2004, tekoče cene)(CBS 2005).
 
Prepričani so, da morajo biti tako obširne in pomembne reforme sprejete s širokim družbenim konsenzom, ki pa za uvedbo teh reform ne obstaja. Zakaj niso? Ali jih nameravate upoštevati? Se pogajati?

POLANEC: Pri pripravi konceptov so sodelovali številni strokovnjaki z velikim poudarkom za socialni čut in vendar se jim reforme niso zdele nesocialne. Kot je bilo omenjeno, so reforme koncepti in pri pripravi teh smo se naslanjali na najboljše prakse po svetu. Gre za preizkušene ideje, ki so jih nekatere evropske države že izvedle. V tem delu reform pa niso bile vključene interesne skupine, saj se bodo te pogajale v teku političnega odločanja. Vprašanje je torej potrebno nasloviti na politike in ne na predlagatelje reform, ki so primarno strokovnjaki. Dejstvo pa je, da gre za predloge, ki se jih bo v prihodnje tekom pogajanj lahko spreminjalo.
 
ULČAR: Reforme na področju šolstva so dokazano slabe ravno po izkušnjah iz drugih držav. V Avstraliji se je po uvedbi šolnin zmanjšal delež študentov iz socialno najšibkejših okolij. V Veliki Britaniji in Avstraliji se je cenzus za vračilo odloženih šolnin vedno bolj nižal, šolnine pa so se večale. Vavčerji so na Nizozemskem povzročili padec kakovosti študijskih programov in niso skrajšali časa študija, kot je bilo zamišljeno. Tržni model visokega šolstva na splošno povzroča veliko slabih posledic in za to obstajajo jasni dokazi iz tujine.
 
Nas peljejo reforme v smer, ko bodo lahko študirali samo še bogati?
 
POLANEC: Najprej je potrebno povedati, da izobraževanje ni javna dobrina. Ekonomska definicija javne dobrine je takšna, da izobraževanje ne sodi mednje. To pa še ne pomeni, da izobraževanje ni ključno za gospodarski razvoj in da ima širši družbeni pomen. Te dve stvari se ne izključujeta. Zato lahko država še vedno posega na ta trg in financira pomemben del stroškov študija.
 
ULČAR: Reformisti se lovijo na termine iz ekonomske teorije, čeprav tudi predstavniki univerze trdijo, da je šolstvo javno dobro. Tudi če ne bi bilo, izobraževanje je v vsakem primeru temeljna človekova pravica in javna odgovornost in ne sme biti podrejeno izključno tržnim zakonitostim in privatnim interesom. 
 
Kakšna bo torej prihodnost socialno šibkejših?
 
Menim, da bo prihodnost Slovencev lepša v kolikor bodo podprli gospodarske reforme. Predlogi so v veliki meri v skladu s trendi v drugih državah. Upiranje reformam bi lahko povzročilo, da bi Slovenija začela zaostajati za najbolj razvitimi državami sveta. Že sedaj zaostaja in ta zaostanek moramo čim prej nadoknaditi. Reforme ponujajo številne odgovore, kako naj bi se to zgodilo. Zato bo položaj tudi socialno najšibkejših dijakov v prihodnje boljši.
 
ULČAR: Slovenija ni eksperiment, na katerem bi peščica novodobnih ekonomistov preizkušala svoje ekonomske teorije. Res je to, da je splošni trend po svetu usmerjen v ukinjanje nekaterih značilnosti socialne države. Tukaj gre v osnovi za vprašanje, ki si ga moramo vsi skupaj zastaviti: Ali res želimo živeti v takšni družbi, kot so ZDA, ali raje živimo v evropskem modelu socialne države?