Indija in Kitajska gospodarsko uspešni, a s težavami

Šanghaj - Vrh lestvice najhitreje rastočih gospodarstev sveta sta v letu 2006 zasedali kitajsko in indijsko gospodarstvo. Kitajsko gospodarstvo je med julijem in septembrom raslo po 10,4-odstotni stopnji, medtem ko je Indija v enakem obdobju zabeležila 9,2-odstotno gospodarsko rast. Kljub izjemni gospodarski rasti pa se obe državi borita s težavami, kot so revščina, pomanjkanje pitne vode in velike okoljske nesreče.

Tako Indiji kot Kitajski napovedujejo visoko gospodarsko rast tudi za naprej. V prihodnjem fiskalnem letu, ki se bo začelo aprila, naj bi se Kitajski obetala desetodstotna rast gospodarstva, medtem ko indijskemu gospodarstvu napovedujejo 7,3-odstotno rast.

Z manj kot dolarjem na dan

Kljub velikemu razmahu gospodarstva velik delež prebivalstva obeh azijskih gigantov predvsem na podeželju še vedno živi v revščini. Po ocenah Svetovne banke na Kitajskem deset odstotkov 1,3-milijardne populacije živi z manj kot dolarjem na dan. V Indiji pri milijardi prebivalcev v enaki revščini živi 40 odstotkov ljudi. Nadalje je v Indiji tretjina prebivalstva nepismenega, petina pa nima dostopa do primerne pitne vode.

Milijarde neposrednih tujih investicij sta v minulem obdobju obe državi namenjali predvsem za gradnjo železnic, pristanišč in druge infrastrukture, ki bi gospodarstvoma omogočala nadaljnjo rast. Vladi obeh držav pa se vedno bolj zavedata, da bosta za dolgoročno rast morali z odpravljanjem revščine in stabilnostjo gospodarstva vzpodbuditi tudi domačo potrošnjo.

Za razvoj podeželja 26 milijard dolarjev

Velik problem predstavljajo tudi okoljske težave in odrezanost ozemelj v notranjosti držav od velikih obalnih gospodarskih središč. Indijska vlada je tako za razvoj podeželja med letoma 2005 in 2009 predvidela 26 milijard dolarjev. Tudi za kitajske komunistične voditelje je postalo povečevanje prihodkov za podeželje ena od prednostnih nalog, ki bo omogočila tako politično stabilnost kot tudi dolgoročno gospodarsko rast s povečevanjem domače potrošnje.

Obe državi se sicer zavedata tudi nevarnosti, ki jima grozijo v primeru, da bi gospodarstvo raslo prehitro in se pregorelo. Prav zato se po obdobju neposrednega vzpodbujanja hitre gospodarske rasti v prihodnje obema državama na obzorju kaže obdobje, ko se bosta vladi trudili to rast narediti ne le hitro, pač pa predvsem dolgoročno.