Tiskane izdaje
Ljubljančanka Katarina Sočan je študirala v Londonu, okusila je življenje v Københavnu in Berlinu. Kot grafična oblikovalka in videomontažerka se je kalila v priložnostnih delih v svoji stroki. Bila je aktivna in produktivna, dokler ni zbolela. Takrat se je odločila za vrnitev domov.
Kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco na zavodu za zaposlovanje, je prejemala socialno podporo. Našla je delodajalca, ki bi jo zaposlil na podlagi uporabe subvencije, ki jo zavod ponuja v enem svojih programov. A tok dogodkov je presekala odjava iz evidence brezposelnih, ki jo je sprožil zavod, ker se ni udeležila sestanka s svetovalko. Ostala je brez socialne pomoči in pravice do subvencije.
Pričakovala več razumevanja
»Zaradi bolezni nisem bila sposobna normalno funkcionirati,« je opozorila Ljubljančanka, ki je z zavoda prejela odločbo o odjavi iz evidence brezposelnih. Ko je okrepila moči, se je nanjo odzvala s pritožbo in zdravniškim opravičilom.
»Potrebovali so pol leta, da so odgovorili na mojo pritožbo. Niso mi ugodili, saj bi morala zdravniško potrdilo oddati deset dni po sestanku, ki se ga nisem udeležila. A to žal ni bilo mogoče, saj sem se ukvarjala sama s sabo, s svojim zdravjem. Stanje je bilo resno in vse drugo je bilo zame zelo naporno. Kadar si bolan, preprosto nisi funkcionalen. Zdaj moram čakati pol leta, da bi se spet lahko prijavila v evidenco brezposelnih in zaprosila za subvencijo, ki bi mi omogočila zaposlitev,« je 27-letnica razkrila svojo izkušnjo.
Katarina je odgovor na pritožbo čakala pol leta. Foto: osebni arhiv
Zavedala se je, da iz evidence brezposelnih odjavijo tiste, ki se ne odzovejo na sestanke. A želela bi si več razumevanja v podobnih primerih, kot je bil njen, saj niso vsi enaki. Pričakovala bi več fleksibilnosti in manj sledenja rigidnim vzorcem.
Čakala svetovalko, ki je ni bilo
Ocenjuje, da bi bilo razumevanje zavoda morda večje, če bi se kdaj prej sestala s svojo svetovalko. A ko sta imeli prvi dogovor za sestanek, je bila bolniško odsotna.
»Nihče z zavoda me ni obvestil, da je ni. Potrpežljivo sem čakala pred pisarno in po eni uri ugotovila, da zapravljam čas. Izrazila sem nejevoljo, potem pa nadaljnji dve uri čakala, da me je končno sprejel nadomestni svetovalec. Ni mi znal svetovati in moje izobrazbe ter delovnih izkušenj pravilno umestiti v iskalno bazo,« je razmišljala in dodala, da verjetno obstajajo tudi bolj razumevajoči in fleksibilni svetovalci, ki znajo pomagati, vendar je bila njena izkušnja drugačna.
Udeležila se je tudi izobraževanja za ženske podjetnice, pri katerem pa je pogrešala več dinamike, ustvarjalnosti in inventivnosti. »A takšno je moje videnje. Bolje je, da zavod ponudi vsaj nekaj, kot da ne bi ničesar. Morda pa komu tovrstna pomoč le pride prav,« pravi v pričakovanju, da bodo nekateri imeli več koristi.
O sebi pravi, da je proaktivna in svetovalnih smernic zavoda pravzaprav ne potrebuje. Potrebuje pa pomoč, da se na svoji karierni poti lažje postavi na noge. Subvencija za zaposlitev bi bila zdaj, ko je ozdravela, velika pridobitev za uresničevanje postavljenih ciljev.
