Evro deli tudi Nemce

Ni malo trgovin, ki te marke sprejemajo. Sprejema jih večina avtomatov v nemških javnih telefonskih govorilnicah. Nič čudnega. V nasprotju z drugimi državami evrskega območja Nemčija ni določila roka, do katerega bi morala svoj denar zamenjati za evro. Nemška centralna banka ocenjuje, da državljani več kot 13 milijard mark niso zamenjali za evre.

Ameriški poslovni dnevnik to opisuje kot eno od oblik nostalgije z dobrimi razlogi. Marka simbolizira povojni nemški razvoj iz države, ki jo je opustošila vojna, do gospodarske, zlasti industrijske velesile. Ta nostalgija pa priča tudi o tem, da je veliko Nemcev prepričanih, da se je država žrtvovala, ko je opustila svoj denar in sprejela evropskega, v zameno pa ni nič dobila. In da se še vedno žrtvuje, čeprav ni čisto jasno, kako.

Takšnemu množičnemu razpoloženju so se zdaj pridružili tudi nekateri pripadniki elite te države. Kaj naj si »navaden« človek misli, ko kar 172 profesorjev ekonomije na čelu s prvim človekom najbolj spoštovanega nemškega ekonomskega inštituta podpiše odprto pismo, s katerim vlado obsojajo, ker se nagiba k ustanovitvi tako imenovane bančne unije na evrskem območju. V pismu so zapisali: »Davčni zavezanci, upokojenci in varčevalci v še vedno finančno zdravih evropskih državah ne bi smeli jamčiti za dolgove drugih.« Na koncu so še zapisali: »Takšni ukrepi bi koristili finančnikom v Londonu, na Wall Streetu in nekaj neodgovornim nemškim vlagateljem.«

Ni treba biti cinik, da opaziš, da so tistih »nekaj« nemških vlagateljev dopisali, da bi se izognili vtisu, da gre še za eno pisanje, ki primerja pridne nemške industrijske delavce z anglosaškimi finančnimi hazarderji. Povprečnemu Nemcu pa lahko pismo, opremljeno s podpisi takšnih avtoritet, samo še poveča že tako močno nostalgijo za obdobjem marke.

Za primerjavo z anglosaškim finančnim kazinom je s filozofskega stališča nekaj upravičenih razlogov. Sicer je tudi v Veliki Britaniji in Ameriki več znanih ekonomistov že ugotavljalo, da se je finančni sektor v teh državah tako po velikosti kot po prihodkih razrasel čez vsako mero. Toliko, da sta na primer po oceni visokega britanskega politika vprašljiva družbena korist njegove dejavnosti in obstoj v teh razmerah.

Nekaj analitikov je v tem pogledu naredilo nekaj velikih korakov nazaj. Ugotavljajo namreč, da so finančne težave posledica opustitve brettonwoodskega denarnega reda, v pretrganju povezave denarja z realnim svetom. Res ni težko opaziti, kako so se nakopičile težave z denarjem, na primer inflacija, finančne krize itd., v desetletjih, odkar dolar ni več povezan ne samo z zlatom, temveč tudi s kakšnim drugim sidrom. Ekonomist Richard Duncan v svojih knjigah (Dolar Crisis in New Depression) opozarja na podatke, ki kažejo, da je v obdobju po Bretton Woodsu samo nebo meja za kredite. Avtor opozarja, da so vsi krediti v ameriškem gospodarstvu šele leta 1964 znašali tisoč milijard dolarjev, leta 2007 pa so presegli neverjetnih 50.000 milijard. »To ni več kapitalizem, temveč kreditizem,« ugotavlja avtor.

Nemci pa niso samo nedolžne žrtve, temveč tudi uporabniki tega nenavadnega reda, čeprav sami seveda ne mislijo tako. Richard Koo, glavni ekonomist finančne družbe Nomura Securities, opozarja, da je bil preobrat v politiki Evropske centralne banke na prehodu iz prejšnjega v to stoletje med vsemi državami evrskega območja najbolj ugoden za Nemčijo, najmanj pa za države južnega obrobja tega območja.

»Tiskarna evra« se je namreč pri preobratu k zelo ohlapni denarni politiki zgledovala po »tiskarni dolarjev«, kjer se je tamkajšnji prvi človek ukvarjal s posledicami razpočenega balona prenapihnjenih vrednosti delnic internetnih in drugih podjetij visoke tehnologije. Ukvarjal se je tako, da je ceno kreditov znižal na najmanjšo mero. Nemcem je ta preobrat zelo ustrezal, saj jim je omogočil, da neboleče prebrodijo zlome delnic svojih tehnoloških podjetij. Pri tem so imeli srečo, da preobrat k zelo nizkim obrestim ni hkrati povzročil skokov cen nemških nepremičnin, hiš in stanovanj. Druge države evrskega območja niso imele takšne sreče. Nizke obresti so Irce, Špance in Grke spodbudile k brezglavemu zadolževanju in hkratnemu zviševanju cen svojih nepremičnin. Analitiki so si tako rekoč edini v oceni, da je ta politika obračunavanja z zlomi cen delnic, ki jo je začel Alan Greenspan, posnemale pa so jo druge »tiskarne« pomembnih svetovnih vrst denarja, večinoma, če ne povsem kriva za razpok balonov prenapihnjenih cen nepremičnin ne samo v ZDA, temveč tudi v več evropskih državah. Z drugimi besedami, Nemci, ki zdaj nasprotujejo aktivnejši vlogi Evropske centralne banke v Frankfurtu, ki bi koristila državam z južnega obrobja evrskega območja, bi se lahko spomnili, da je leta 2000 ta ustanova začela politiko, ki je koristila njim, državam na obrobju pa je prinesla veliko težav, v katerih so se znašle po letu 2008.

Če upoštevamo to sliko sveta, v katerem namesto kapitalizma vlada »kreditizem«, lahko ugotovimo, da razplet ni v deflaciji in zlatem standardu. Nekateri ekonomski analitiki pa opozarjajo, da današnja Nemčija in še nekaj držav (Finska, Nizozemska) igra vlogo, ki sta jo v tridesetih letih igrali Amerika in Francija. Primerjava ni čisto brez podlage. V letih velike gospodarske krize sta državi z izvoznimi presežki vztrajali, naj države s primanjkljaji dolgove plačujejo z zlatom. Znano je, kako se je to končalo. Ni namreč sporno, da evro na svojem območju igra vlogo, ki jo je nekoč v svetovnem redu igralo zlato. Na papirju, v učbenikih, se zdijo zahteve, naj se dolgovi odplačujejo, kot je dogovorjeno, posledica zdrave ekonomske logike. Vprašanje pa je, koliko je vredna v razmerah denarja z vsesplošno papirnato vrednostjo in vsesplošne odvisnosti od kreditov. V takšnih razmerah je vsak razplet boljši od posledic, ki bi jih povzročila deflacijska katastrofa.

Verjetno so ti strahovi v ozadju zahtev, ki jih Mednarodni denarni sklad spet postavlja političnim oblastem držav evrskega območja. Najnovejše poslabšane napovedi svetovne gospodarske rasti za leti 2012 in 2013 spremljajo zahteve, naj Bruselj in Evropska centralna banka v Frankfurtu ustvarita »spodbudno okolje«, v katerem bi lahko države z obrobja evrskega območja izvajale reforme. Najpomembnejše so zahteve, naslovljene na »tiskarno evra«. Ta bi morala uvesti »nestandardne ukrepe«, med drugimi tudi takšne, kot je vlaganje denarja v vrednostne papirje dolžniških držav. V navadnem jeziku to pomeni zahtevo, naj banka v Frankfurtu z denarjem, ki ga lahko neomejeno »tiska«, poceni kredite, da bi se države, kot sta Španija in Italija, izognile usodi Grčije.

V tem smislu lahko protest 172 nemških ekonomistov proti bančni uniji beremo tudi kot upor ekonomske logike proti eni od »nestandardnih« rešitev v teh razmerah (ki je nikakor ne bi mogli opisati kot standardno). Tehnično imajo verjetno prav. Znotraj načrtovane bančne unije bi se denar seveda prelival. Ne odgovarjajo pa na vprašanje, kako je mogoč nadaljnji obstoj denarne unije, če vse drugo ostane razdeljeno znotraj državnih meja. »Odprto pismo« bi zato lahko v najboljšem primeru razumeli kot izraz nostalgije za časi nemške marke, v najslabšem pa kot poziv opustitvi evra.

To zadnje je verjetno razlog, da so se oblasti v Berlinu tako silovito spravile nad to pismo, zlasti na avtorja, ki je na čelu enega najbolj spoštovanih nemških ekonomskih inštitutov (IFO). Nanj so se spravili tudi nič manj spoštovani kolegi. Približno 200 se jih je podpisalo pod »kontrapismo«. Med njimi tudi nekdanji predsednik in član znamenite nemške skupine »peterice modrecev«, ki kolegom zamerijo, ker ponavljajo »nacionalne klišeje« in tako »brez dokazov podžigajo čustva in strahove«. Obtožujejo jih, da se vedejo kot »zdravniki, ki bolniku na operacijski mizi odrekajo kisik in mu pri tem ne ponujajo nobene rešitve«.

Ne preostane nam drugega, kot da si mislimo, da se evru, denarju, ki bi moral Evropejce zbližati, to ni posrečilo. Novo je, da je do nedavnega delil države, zdaj pa, kot je razvidno iz te polemike, deli tudi razumne in ugledne državljane najpomembnejše države tega območja.