Lahovnik o slabih posojilih: »To je slovenski Enron!«

Ljubljana – »Pri slabih posojilih ne gre samo za NLB in NKBM, vključene so tudi Abanka in druge manjše zasebne banke, Gorenjska banka, Probanka: njihova sreča v nesreči je, da niso sistemske banke kot NLB,« je ekonomist in nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik komentiral razkritje zaupnega poročila Banke Slovenije, ki govori tudi o več kot 2,7 milijarde evrov slabih posojil dveh največjih bank.

Lahovnika »preseneča, kako velik delež posojil sploh ni bil zavarovan. Ko sem bil še minister, so se podjetniki, mala in srednja podjetja velikokrat pritoževali, da banke od njih zahtevajo zavarovanja in nemogoče pogoje. Tu pa imamo primere resnično slabih zavarovanj ali celo nezavarovanj. Številni krediti so bili zavarovani tudi z vrednostnimi papirji, njihova cena pa se je v zadnjih letih znižala za petkrat ali celo desetkrat. Nekatere banke niso dosledno izvajale prevrednotenja naložb. Revizorska stroka je odpovedala, saj je v takšnih primerih izdala mnenje s pridržkom, ne pa negativnega. Temu pravim mali slovenski Enron. Če bi se ta prevrednotenja dosledno izvajala, bi se kakšna banka že znašla v položaju, ko bi jo bilo treba reševati, pa ne mislim samo na največje, temveč tudi na katero manjšo banko. Tudi reprogram tajkunskih posojil je bil nedopusten. Vsi so motovilili, nihče pa ni znal povedati, zakaj se je to dogajalo. Zanimivo je, da so ti, ki so dobili nezavarovane kredite, zdaj izgubili spomin in jih ne znajo pojasniti. Ta problem je bil sistemski in ni bil omejen na obe državni banki. To kaže, da je pri nas sistem korporativnega upravljanja povsem odpovedal. Tu govorimo o upravah in nadzornih svetih podjetij in bank.«

Kaj pa nadzorniki in regulatorji? Sta Banka Slovenije in vsakokratno ministrstvo za finance odigrala svojo vlogo?

Čudim se, da Banka Slovenije pri nadzorih ni opazila, da se dolgoročne finančne naložbe pri tajkunskih posojilih financirajo s kratkoročnimi krediti. To je v nasprotju s temeljnim finančnim pravilom. Nikoli se dolgoročnih naložb ne kreditira s kratkoročnimi krediti. To učimo študente v prvem letniku. Na moje vprašanje, kako se je to lahko dogajalo in zakaj so ti menedžerji jemali kratkoročne kredite za financiranje dolgoročnih naložb, je bil odgovor, da so jim tako svetovali bankirji sami, češ da bo obrestna mera nižja. To kaže na povezavo med bankirji in upravami. Je v nasprotju z dobrimi standardi bančnega poslovanja. Argument je bil, češ saj vam bomo avtomatično reprogramirali kredite. To izraža duha časa pred krizo, ko je bilo denarja v izobilju. Marsikateri podjetnik mi je pozneje rekel, češ, ko sem pred krizo prišel na banko in prosil za milijon, so mi ponujali tri. Ko pa zdaj banko zaprosim za 500.000 evrov, mi bodisi pokažejo vrata bodisi se takoj začnejo pogajati o pol manjšem posojilu. Poglejte še Kordežev model. Njegova predpostavka je bila, da se bodo prihodki Merkurja stalno povečevali. To je bila finančna iluzija, ki se zdaj kaže v tej bančni luknji.

Kako pa je naša politika pripomogla, da so bila podeljena vsa zdaj slaba in slabo zavarovana posojila? Koliko je bilo korupcije, nepotizma, klientelizma?

Smo edina država v EU, kjer so štiri največje banke po bilančni vsoti v neposredni ali posredni državni lasti. To so NLB, NKBM, banka SID in Abanka. Če temu dodamo še Banko Celje, ki je pod vplivom NLB, je vsaj 60 odstotkov bančnega trga pod vplivom države. Take razmere so mamljive za vsakokratne politične lobije, interese in ozadja – da jih zlorabijo in si poskušajo s sklicevanjem na tega ali onega olajšati pot do ugodnih posojil. Mislim, da ministri sicer niso klicali bankirjev, komu morajo dati posojilo. Se je pa marsikdo skliceval na marsikoga in dejstvo je tudi, da ima država na skupščinah bank, ki sem jih omenil, odločilen vpliv. To pomeni, da so bile te banke pod vplivom politike, drugo pa je slaba praksa korporativnega upravljanja v Sloveniji in neučinkovit pravosodni sistem.

Poglejmo naprej: čiščenje slabih posojil bo za banke in državo drago, dolgo, boleče?

Rešitve so tri. Prva je neposredna dokapitalizacija bank, pri čemer je država edina v Sloveniji, ki ima denar, in bi se pozneje umaknila. Druga možnost je vključitev tujih strateških partnerjev, ki bi z dokapitalizacijo dobili večinski delež po zelo nizki ceni. Tretja pa je ustanovitev agencije za stabilnost finančnega sistema, kar so naredile nekatere države, recimo Nemčija. Vlada bo verjetno morala doseči, da v primeru kazenske odgovornosti zastaranja ni, v primeru odškodninske pa bi se morali zastaralni roki podaljšati. Trenutno znašajo tri oziroma pet let. To pomeni, da je večina stvari že ali pa bo zastarala.

Kdaj je nastala večina slabih posojil? V letih od 2005 do 2008?

To je težko reči, nekatere stvari se vlečejo dalj časa, druge so novejše. Pri kazenski odgovornosti je ponavadi potreben naklep in to bo težje dokazovati kot odškodninsko odgovornost. Pri zadnji pa, kolikor vem, pogoj ni naklep, ampak malomarnost, opustitev skrbnega ravnanja itd. Zato je pomembno, da bi tudi pri odškodninski odgovornosti podaljšali zastaralne roke. Če tisti, ki so dobili kredit, ne znajo pojasniti, na podlagi česa so ga pridobili, bo treba pogledati denarne tokove in poti denarja. Pa bo mogoče kdo priplaval na površje. Problem so zelo slabo korporativno upravljanje in povezave med bankami in podjetji ter njihovimi upravami. Tu so bili zelo prepleteni. Slovenija je majhna. Bine Kordež je bil nekoč celo član sveta Banke Slovenije, in če si nato še predsednik uprave nekega velikega podjetja, imaš zelo močno socialno omrežje, ki ga lahko uporabljaš. Še marsikdo je bil v takem položaju. Poglejte le LHB Frankfurt, ki je, mimogrede, v tem poročilu Banke Slovenije sploh ni. Ko se bo pokrovka tega lonca odprla, bo marsikaj padlo ven. Nekdanji predsednik njene uprave Zakrajšek je bil nekaj časa tudi predsednik nadzornega sveta SCT. To so te povezave. Ta incestna razmerja so bila zelo problematična v tako majhni ekonomiji, kot je slovenska. Problem zato ni samo v državnih bankah, temveč tudi v tistih, ki so v državni lasti, ali pa celo tistih, ki so v tuji: Hypo je že takšen primer. Mreže teh fantov so zelo razpredene.

Tudi zunaj posvetne sfere. Cerkev je zdaj med največjimi »slabimi« dolžniki bank, predvsem NLB. Vaš komentar?

Vsakdo naj se ukvarja s tistim, za kar je poklican, to je nauk zgodbe. V cerkvenem primeru bo šola, ki so jo dali skozi, precej draga. Tudi v primeru holdinga Zvona Ena je bil vsak kredit nečemu namenjen. T-2 je dolgoročno zagotovo dobra naložba, se je pa njena vrednost precej zmanjšala zaradi finančne krize. In naenkrat so morali delati prevrednotenja zavarovanih posojil, ki po novem, jasno, niso več zavarovana. Problem je bil, da je v Sloveniji v času pred krizo prevladal kazino kapitalizem. Takrat je veljalo, da je direktor, ki se ne zakreditira za menedžerski odkup, neumen, ker ne izkoristi priložnosti. In številni so to počeli, tudi prek povezanih družb, na sporne načine. Ko pa so zašli v težave, so v ihti začeli reševati sebe, ne pa podjetja. To je v številnih podjetjih krizo še povečalo. V primeru Kordeža je tožilec povedal, da je šlo za oškodovanje upniškega kapitala Merkurja, ker je denar šel v Merfin, ki je zapiral svoj položaj do bank na račun izčrpavanja Merkurja.