Tiskane izdaje
Ljubljana – V prihodnjih tednih se bo začela sezona obiranja sadja. Tudi letos bodo prišli delavci iz tujine, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije. Domačih je namreč kljub povečanemu zanimanju za trganje in obiranje sadja še vedno premalo. Nekateri enako delo raje poskusijo opravljati v tujini, mnogi se vrnejo nazaj.
»Kaže, da je bolje biti prijavljen na zavodu kot opravljati sezonsko delo,« je dejal Nevijo Pucer, predsednik uprave podjetja Vinakoper, ko smo ga vprašali, koliko delavcev iz tujine bodo letos potrebovali za obiranje grozdja.
V preteklosti so za trgatev spraševali po vsaj 300 delavcih, vendar jih niso uspeli dobiti, zato so se bili prisiljeni mehanizirati, še vedno se bo po njihovih vinogradih v prihodnjih tednih potilo 150 trgačev. V Istri, kjer vsako leto aktivno sprašujejo po priložnostnih delavcih, ni zanimanja, kar se mu zdi nerazumljivo ob tolikšni stopnji brezposelnosti. »To bi morali na zavodu rešiti. Če ne sprejmeš dela, ni podpore,« je oster Pucer.
Trgatev na plečih upokojencev
V Vinakopru, kjer bodo prav ta teden začeli aktivno oglaševati možnost začasnega dela v njihovih vinogradih, težave zaradi nezanimanja za trgatev med aktivnim prebivalstvom rešujejo z upokojenci. Veliko nekdanjih zaposlenih se odloča za to delo, upokojenci imajo tudi najboljše delovne navade, želijo si nekaj dodatno zaslužiti. Prihajajo tudi nekateri zaposleni, ki prejemajo nizke dohodke, navaja Pucer – v službi vzamejo dopust, da lahko dodatno zaslužijo.
Trganje grozdja po njegovih besedah ni tako naporno kot katerega drugega pridelka, kljub vsemu pa delavec potrebuje dva ali tri dni, da postane spretnejši. Tako ni v interesu niti obiralca niti podjetja, če se nekdo odloči za delo le nekaj dni. Najhitrejši lahko s trganjem na dan zaslužijo tudi 80 evrov, spodnja meja je 30 evrov. Pucer pravi, da se dogaja, da delavci pridejo v vinograd, a vzdržijo nekaj dni, potem jih ni več. Delo, pravijo, je prezahtevno, moti jih vročina ... Povedal je še, da so v preteklosti delavci prihajali iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, zdaj je zanimanja manj, nekoliko slabše pa imajo izkušnje s Slovaki, Romuni. »Težko je opravljati takšno delo, če nekdo prvič vidi trto,« pravi sogovornik in dodaja, da bo trgatev letos delno že konec avgusta, večina pa bo septembra. Nekaj interesentov poleg stalnih priložnostnih delavcev že imajo na seznamu.
Letos bo sadje obiralo več Slovencev
Zelo podobne izkušnje s sezonskimi delavci imajo tudi v Evrosadu. Tam vsako leto potrebujejo skupaj približno 500 ljudi, ki sadje obirajo septembra in oktobra. »Slovenci do zdaj niso pokazali zanimanja za obiranje, do lani, ko jih je delalo 20, ni bilo nikoli nikogar, letos pa se jih je prijavilo 130. Kriza je verjetno naredila svoje. Brezposelnost v Posavju je nadpovprečna,« je dejala kadrovica v Evrosadu, Bojana Grilc. Tako bodo letos potrebovali precej manj, sicer stalnih delavcev, ki vsako leto prihajajo iz Srbije, BiH in Hrvaške. Povedala je, da imajo v podjetju z njimi zelo dobre izkušnje, medtem ko Slovenci pogosto ne vzdržijo, pravijo, da je prenaporno, moti jih vročina, slab zaslužek. »Prihajajo nekaj dni, mogoče teden, potem jih ni več,« pravi Grilčeva.
Tujcem plačujejo 2,4 evra neto na uro, poleg tega dobijo tri obroke na dan in stanovanje, medtem ko domači delavci zaslužijo 3,5 evra neto na uro, plačajo jim še prevoz na delo (0,15 evra na kilometer) in nadomestilo za malico. Z njimi sklenejo mesečne podjemne pogodbe, zaslužek je približno 700 evrov.
Za spretnejše plačilo enako kot čez mejo
Drugačne izkušnje imajo v Renkovcih. Tehnični direktor podjetja Paradajz, kjer pridelujejo paradižnik na štirih hektarih pokritih površin, je povedal, da potrebe po dodatni delovni sili zapolnjujejo z domačini. Od maja in vse do konca septembra paradižnik trga povprečno od 20 do 25 ljudi, lahko več ali manj, odvisno od dozorelosti in povpraševanja. Polovica delavcev se je pri njih oglasila sama in se ponudila za delo, drugi so prišli s posredovanjem zavoda za zaposlovanje. »Na začetku prejmejo 3,5 evra na uro, dobijo tudi plačano malico. Če se izkaže, da jim je delo všeč in da so hitri ter spretni, jih zaposlimo za določen čas, plačilo pa je odvisno od nabrane količine. Tako na uro lahko dobijo tudi 4,5 evra, kar je primerljivo z zaslužkom čez mejo,« je povedal tehnični direktor Paradajza Martin Žigo.
Norma – 250 kilogramov nabranega paradižnika v eni uri, najspretnejši pa to opravijo že v 45 minutah – je po njegovih izkušnjah nižja kot v Avstriji, Nemčiji ali na Nizozemskem, kjer oberejo delavci v istem času od 300 do 400 kilogramov. »Mnogi, ki se odločijo za obiranje čez mejo, se vrnejo nazaj. Plačilo je sicer za 20 in tudi 30 odstotkov višje, vendar so norme višje, ni nadomestila za malico in prevoz na delo,« je pojasnil Žigo, ki je tudi sam že opravljal sezonsko delo v Avstriji in na Nizozemskem. Štefan Horvat, ki je v Paradajzu sezonski delavec že šest mesecev – prej je bil brezposeln –, pravi, da je zadovoljen in da v tujino ne bi šel. Zdaj je že veliko bolj spreten, kot je bil na začetku, tako da na dan natrga že skoraj dvakrat več paradižnika kot na začetku, ko je napolnil po tri ali štiri vozičke z 250 do 280 kilogrami te zelenjave.
V tujini boljši zaslužek, delodajalci pa zahtevnejši
Slovenci raje kot doma poiščejo sezonsko delo čez mejo. »Vsak sever ima svoj jug,« je dejal sogovornik, ki ne želi biti imenovan, ima pa vpogled v stanje v Avstriji. Tudi tam domačini ne želijo opravljati takšnih del, ki se zdijo težka. Zanimivo je, da Štajerci brez sramu hodijo na delo v Avstrijo – veliko jih tam tudi čisti stanovanja –, doma pa enakega ne želijo sprejeti.
Velikih razlik v plačilih ni več. Tam dobijo 4,5 ali pet evrov na uro, pri čemer pa nimajo plačane prehrane, niti prevoza na delo. Delodajalci so zahtevnejši. Res pa je, da so izplačila na roko – v Avstriji je vse v skladu z zakonodajo –, kar pomeni, da dohodek delavci lahko skrijejo pred našim davčnim organom. To bi lahko bil eden od motivov, da se predvsem obmejni prebivalci raje odpravijo trgati pridelke k tujim pridelovalcem.
Nekateri se na sezonsko delo odpravljajo tudi dlje na sever. Na zavodu za zaposlovanje v okviru pisarne Eures posredujejo tudi informacije o prostih delovnih mestih v drugih državah EU. Sezonsko delo v kmetijstvu zdaj med drugim oglašujejo na Nizozemskem. Svetovalke Euresa navajajo, da »je delo večinoma dokaj naporno, saj se začne že ob peti uri zjutraj, velikokrat v prisiljeni drži. Minimalno plačilo na Nizozemskem je od 1. januarja letos za starejše od 23 let za 38-urni tedenski delavnik 1446 evrov na mesec.«
