Tiskane izdaje
Večina Newyorčanov se še dobro spominja bleščeče modrine jutranjega neba usodnega 11. septembra 2001, ko sta se ugrabljeni potniški letali zaleteli v nebotičnika Svetovnotrgovinskega centra in vsaj razvitim porušili dotedanjo predstavo o svetu. Verjetno pa le malo ljudi še ve, da je bilo jasno, poznopoletno nebo nad Wall Streetom tudi 15. septembra 2008, ko se je ne le za razvite, ampak za vse podrl finančno-gospodarski svet.
Pri četrti največji ameriški investicijski banki so na ta dan razglasili bankrot in upati je, da si je predsednik Svetovne banke Robert Zoellick tretjo obletnico tega dogodka samo po naključju izbral za opozorilo, da svet znova stopa v območje velike gospodarske nevarnosti. »Če se Evropa, Japonska in Združene države ne bodo zavedele svoje odgovornosti, ne bodo potegnile v globino le sebe, ampak tudi globalno gospodarstvo,« je Zoellick povedal na univerzi Georgea Washingtona v ameriški prestolnici. »Predolgo so se obotavljali pred težkimi odločitvami in tako zožili možnosti, ki so na voljo, da jih je ostalo boleče malo.«
Leto dni po propadu investicijske banke Lehman Brothers je Calvin Trillin, leta 1935 rojeni ameriški novinar in pisatelj, v časopisu New York Times razmišljal, ali niso k finančni katastrofi 2008 pripomogli tudi generacijski konflikti v vodstvu vodilnih bank. V njegovem času, je pisal, so se kariere na Wall Streetu oprijeli le »piflarski«, dolgočasni študentje, nekaj desetletij pozneje pa so visoki dohodki privabili najbistrejše. Ko so mladi pametni začeli razvijati zapletene finančne instrumente, njihovi šefi niso vedeli niti tega, kaj mnogi od njih pomenijo – vedeli pa so, da jim postaja razkošen način življenja vse bolj všeč.
Ta domneva drži ali pa tudi ne, Lehmanov direktor Richard Fuld, ki so ga na Wall Streetu imenovali »gorila«, zagotovo ni, kot pravijo, priplaval po juhi. Tudi ne drži, da z neodgovornim slogom poslovanja ni imel kaj izgubiti, skupaj z Lehmanom so šle v nič tudi njegove milijardo dolarjev vredne delnice. Če odštejemo Jamieja Dimona iz JP Morgana, ki je po pisanju poznavalcev vztrajal, da njegovo podjetje ne bo trgovalo z ničimer, česar ne razume sam, so večino velikih finančnih šefov gnale naprej zahteve delničarjev in drugih po velikih dobičkih – in zavest, da konec koncev za dvomljivimi nepremičninskimi posli stoji država. Ta je na koncu res prevzela veliko večino izgub. Vse ameriške povojne administracije in še posebno vse tiste po Billu Clintonu so aktivno spodbujale nakupe nepremičnin, še zlasti so si želele, da bi si jih lahko kupili tudi takšni, ki si jih v resnici ne bi smeli privoščiti.
Te zgodbe so poučne, saj je tri leta po teh prelomnih dogodkih finančno tveganje marsikje še vedno slabo opredeljen pojem in del težav, ki jih doživljamo in ki se napovedujejo še v hujši obliki, izvira tudi iz tega. Bosta Francija in Nemčija pustili propasti svoje banke, ki imajo v Grčiji na desetine milijard evrov dolgov in še desetkrat več v Španiji in Italiji? Bodo v ZDA končno premislili državna poroštva za nakupe stanovanj in se še ubranili očitkov, da s politiko nizkih obrestnih mer spet ustvarjajo ugodna tla za nov balon? Se bodo azijske države, še posebno Kitajska, pa tudi nekatere evropske države z Nemčijo na čelu, začele odvračati od pretežno izvozno naravnanega sistema razvoja, ki zahteva, da morajo na drugi strani eni pač preveč zapravljati? Tam, kjer so države preveč nadzorovale in usmerjale, je po prepričanju številnih ekonomistov finančno tveganje padlo na še posebno plodna tla. Tudi tri leta po propadu Lehmana ni videti, da bi se Richardi Fuldi tega sveta zavedali pomembnosti zdravega finančnega poslovanja.
Nevarno plavanje s tokom
Tako kot so s tokom brez pravega premisleka plavali poslovneži, zdaj po prepričanju kritikov nekaj podobnega počnejo tudi politiki. Obotavljanje pred odločnim rezom je ta hip najbolj vidno v Evropi, kjer nemška kanclerka Angela Merkel še vedno vztraja pri moralni obsodbi prevelikih južnoevropskih zapravljivcev, ne da bi priznala, da so takšno ravnanje omogočili prav (nemški in francoski) očetje evra. »Da bi ohranili evrsko območje z vsemi sedanjimi člani, potrebujete veliko močnejšo proračunsko unijo od današnje, in nekdo bo moral plačati za to,« je prepričan Zoellick. A kot poudarja predsednik Svetovne banke, Evropejci niso sami pri odlaganju bolečih, a nujnih odločitev, Japonska že dvajset let trpi stagnacijo, Kitajska potencialno trpi tako za boleznimi delno nadzorovanih gospodarstev, gospodarski model ameriškega predsednika Baracka Obama je, če je soditi po številu brezposelnih in naraščanju revnih, neuspešen.
Slaba tolažba za Evropo
Toda ali Evropejce to, da v nesreči niso edini, res lahko tolaži? Če bo spet udarila nevihta, bo vsakdo bolj ali manj sam. »Izgovarjanja je konec, če se ne bomo dvignili nad kratkoročno politično taktiziranje in prepoznali svoje odgovornosti, nas bo odnesel nevaren tok,« opozarja Robert Zoellick, ki je na koncu, da bogati ne bi bili popolnoma obsedeni sami s seboj, omenil še tiste, ki so potrebni pomoči pri razvoju, in še posebno žensko polovico svetovnega gospodarstva.
