Tudi pravniki neenotni o razkrivanju premoženja

Mnenje stroke: Upoštevati bi bilo treba stopnjo splošne kulture do javnosti osebnih podatkov.

Objavljeno
04. januar 2012 22.11
Anže Voh Boštic
, Barbara Kramžar, gospodarstvo
Anže Voh Boštic
, Barbara Kramžar, gospodarstvo
Ljubljana – O tem, ali je modro, etično ali celo pravno kočljivo tako na široko in na mah odpirati evidence o premoženju posameznikov, ni konsenza niti v pravni stroki. Pravniki nizajo argumente za in proti sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji. Tudi v Evropi obstajajo različni modeli.

Razkrivanje osebnih podatkov skupaj z vrednostjo nepremičnin v bazi geodetske uprave bi lahko bilo pravno kočljivo, saj se brez soglasja posameznikov razkriva njihovo premoženjsko stanje, meni Miro Cerar z ljubljanske pravne fakultete. O pravnem vidiku sicer še nima dokončnega stališča, poudarja pa, da smo v naši družbi precej nagnjeni k temu, da gremo iz ene skrajnosti v drugo. Tako smo šli glede dostopa javnosti do informacij na nekaterih mestih predaleč. Na podlagi podatkov v bazi Prostor bi ljudje tako lahko vzpostavljali neustrezne primerjave in neutemeljeno ugibali o izvoru premoženja drugih. Gre za etični problem, ki pri posameznikih lahko vzbuja jezo, zavist in razočaranje.

S tega vidika je objava podatkov v bazi geodetske uprave vredna temeljitega premisleka, je prepričan Cerar. Država mora pri odločanju o takšnih objavah upoštevati tudi stopnjo splošne kulture in odnosa do transparentnosti osebnih podatkov. Ta pri nas ni tako visoka kot v nekaterih drugih razvitih državah, predvsem zaradi večinoma neučinkovitega kazenskega pregona storilcev nekaterih kaznivih dejanj v Sloveniji, zato so ljudje sumničavi glede izvora večjega premoženja posameznikov.

Smiselna bi bila 
postopnost objave

Ustava zagotavlja varstvo podatkov in prepoveduje njihovo zbiranje brez razloga, poudarja Jernej Rovšek, namestnik varuhinje človekovih pravic. Ustavno sodišče je tako že razveljavilo javno objavo premoženjskih podatkov tistih javnih uslužbencev, ki so odgovorni za javno naročanje. Za to si je prizadevala protikorupcijska komisija. Res je, da je v nekaterih razvitih državah, na primer na Švedskem, javnih veliko več osebnih podatkov o posamezniku. A Slovenija je javnosti zelo hitro odprla nekatere evidence, še preden so se ljudje lahko privadili na dejstvo, da bodo nekateri zasebni podatki kmalu postali javni. Zato bi morala biti objava teh podatkov postopna, vmes pa bi morali državljane bolj informirati o tem, kateri podatki bodo čez čas dostopni javnosti.

S Cerarjem in Rovškom pa se ne strinja dober poznavalec Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ni hotel biti imenovan. Meni, da portal Prostor ne krši pravice do zasebnosti, kot je opisana v osmem členu konvencije, saj portal ne omogoča iskanja oseb po imenu in priimku. Le če bi z imenom nekoga lahko prišli do podatka o njegovih nepremičninah, bi to bila kršitev konvencije. Ker imajo podobne portale tudi nekatere skandinavske države, bi o zadevi, če bi bila sporna, zagotovo že odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice. A takšnega primera sodišče še ni obravnavalo. Večje transparentnosti na tem področju se lahko zato samo veselimo, pravi sogovornik.

Dve skrajnosti: 
Švedska in Avstrija

Tudi na Švedskem je mogoče podatke o lastnikih nepremičnin videti na enem mestu skupaj s podatki o njihovih stanovanjih in hišah. Pri javni ustanovi za nadzor nad podatki (Datainspektionen) so povedali, da so v letih 2008 in 2009, ko se je vlada odločila za seznam lastnikov na enem mestu, sicer protestirali, a razen tega protesta o tem ni bilo veliko razprav.

Predstavnica te organizacije, ki si je za nalogo zadala zavarovanje zasebnosti posameznikov v informacijski družbi, ne da bi po nepotrebnem zapletali uporabo novih tehnologij, je v telefonskem pogovoru razmišljala o tem, ali takšna ravnodušnost ob razkrivanju osebnih podatkov lastnikov nepremičnin ne izvira iz starodavne švedske tradicije razkrivanja vseh vrst podatkov. Švedski zakon iz leta 1766 velja za najstarejšega s področja pravice do javnih informacij v vsem svetu. Čeprav so ta zakon pozneje dopolnjevali in spreminjali, še vedno – tako kot tudi v večini drugih skandinavskih držav – velja, da vsakdo lahko zahteva javno informacijo, ne da bi mu bilo treba pri tem navesti svoje podatke in razlog zanimanja.

Med razlogi proti razkrivanju podatkov je v švedski zakonodaji sicer navedena tudi »zaščita osebnih ali gospodarskih okoliščin zasebnih subjektov«, a v državi, v kateri se obiskovalci iz bolj zasebnosti privrženih delov Evrope čudijo oknom z odstrtimi zavesami in dvoriščem brez ograj, tega očitno ne uveljavljajo za vsako ceno.

Drugače je v Avstriji, kjer so vsi podatki o lastnikih nepremičnin sicer zapisani v zemljiški knjigi in tam na voljo vsakomur, a se morajo tisti, ki hočejo natančne podatke o lastništvu, pač potruditi ter jih izbrskati. Avstrijci, so povedali v komisiji za varovanje podatkov, ne poznajo osrednjega registra vseh lastnikov nepremičnin z vsemi podatki o njih. To je tudi v skladu s tradicijo države, ki ima precej slabše izkušnje zaradi kršenja pravice do zasebnosti.