Tiskane izdaje
Ljubljana – V suši, ki je letos obilno pobirala kmetijske pridelke, jo je Evropa še dobro odnesla. Po najnovejših ocenah evropske komisije, objavljenih konec tedna, se nam obeta letos in prihodnje leto dobra letina žit. A njihova strma rast cen bo kljub vsemu zaznamovala živilski trg.
Komisija napoveduje, da bodo članice Unije v omenjeni sezoni pridelale 279 milijonov ton žita, kar je približno dva odstotka manj od povprečja v zadnjih petih letih, a še vedno 25 milijonov ton več kot v izjemno slabi sezoni 2007/2008, ko je bilo treba uvoziti okoli osem milijonov ton žita. V EU bomo pridelali 127 milijonov ton navadne pšenice, kar je podobno kot v zadnjih petih letih, in 60 milijonov ton koruze, kar je dva odstotka nad povprečjem zadnjih petih let. Ocenjujejo, da bo EU lahko izvozila okoli deset milijonov ton žita.
O cenah ključnih poljščin pravijo, da bodo ostale visoke, predvsem zaradi zmanjševanja pridelave v ZDA. Julija je pas v ZDA, kjer je kmetijstvo najbolj razvito, prizadela najhujša suša v zadnjih 50 letih. Komisar za kmetijstvo Dacian Ciolos opozarja, da strm dvig cen koruze in soje zaradi suše pomeni tveganje za nekatere kmetijske sektorje v Evropi. Odvisnost od dokupov dragih surovin bo ob naraščajočih cenah energije še dražila hrano. Tudi v Sloveniji. Tako nekateri mesarji poleg neizogibnih podražitev v teh dneh (do 15 odstotkov) napovedujejo tudi negotovo preskrbo z mesom in izdelki.
Neizogibne podražitve hrane
Podražitve hrane so neizogibne, pravijo slovenski živilci. Ob že znanih razlogih zanje (dražje surovine, energija, embalaža ...) omenjajo še omejitve pri nabavah. V Evropi je pomanjkanje mesa, tudi v tradicionalnih izvoznicah ga je težko kupiti, pravi Izidor Krivec, direktor Celjskih mesnin in predsednik GIZ Mesne industrije Slovenije.
Kot pravi, se je mesna industrija znašla v velikih težavah. Višje nabavne cene so jim že podražile predelavo, a jim tega ne uspe prenesti v prodajne cene. Meso je pri nas prepoceni, v primerjavi s povprečjem cen v EU smo na 80 odstotkih, medtem ko so cene v sosednji Avstriji na 118 odstotkih evropskega povprečja, opozarja Krivec. To je za mesarje, ki so jim dobro znane tudi odkupne cene živali v Avstriji in Nemčiji, dokaz več, da k nam iz teh držav prihaja le cenovno nižje, manj kakovostno meso oziroma meso po dampinških cenah.
Po še zelo svežih napovedih krize na trgu z mesom, ki jo pripisujejo povečanim nakupom Amerike, Rusije, Turčije in azijskih držav, bodo manjši igralci na odprtem trgu še težje prišli do želenih količin. Negotovost v oskrbi se bo kazala tudi pri cenah. Zato, pravi Krivec, meso ne bo nikoli več tako poceni, kot je zdaj.
Razmere na globalnem trgu, ki se odziva na posledice suše v Ameriki, na manjše pridelke ključnih poljščin, slabšo prirejo v tradicionalnih izvoznicah mesa, bodo tako v prihodnjih mesecih zaznamovale tudi slovenski prehranski trg.
Podražitve, ki jih napovedujejo iz domačih živilskih podjetij, se gibljejo med sedmimi in 15 odstotki. Ali bodo za toliko višje tudi maloprodajne cene, je odvisno od trgovcev, ki jim kriza in upadanje kupne moči prebivalstva zmanjšujeta prodajo.
V trgovini z živili, pijačami in tobakom se je po podatkih državnega statističnega urada prihodek v sedemmesečju znižal za 4,7 odstotka. Za primerjavo: v trgovini na drobno z neživili brez motornih goriv je bil prihodek 4,6 odstotka manjši, v trgovini in servisu (vključno s popravili) z motornimi vozili pa 3,8 odstotka.
Največ si vzame trgovina
Ob napovedanih podražitvah je v prehranski verigi pridelovalec (kmet)–predelovalec (živilska industrija)–prodajalec (trgovina) znova aktualno vprašanje delitve kolača pri prodajnih cenah hrane. Lani je bil sprejet kodeks dobrih poslovnih praks, pod katerega so se podpisali predstavniki kmetijske, živilske, trgovinske, obrtniško-podjetne zbornice in Zadružne zveze Slovenije, po katerem naj bi se ravnali, da bi bil zaslužek pridelovalcev, predelovalcev in trgovcev pravičneje razdeljen. A je od njega v praksi komaj kaj koristi, ugotavljajo kmetje in živilci. Trgovci si še vedno znajo vzeti več.
To potrjujejo tudi ugotovitve raziskovalcev trga (ekonomisti in agrarni ekonomisti iz ljubljanske ekonomske in biotehnične fakultete ter Kmetijskega inštituta Slovenije), ki so se po naročilu kmetijskega ministrstva lotili analize slovenske oskrbne verige z živili v trgovini na drobno. Prvi, vmesni rezultati študije, ki so bili predstavljeni na nedavnem sejmu Agra v Gornji Radgoni, so pokazali: da se spremembe cen kmetijskih izdelkov bolj ali manj prenašajo po členih verige; praviloma so pri velikih spremembah kmetijskih cen v naslednjih členih manjše; da živilska industrija in trgovina delujeta kot blažilec. Ali, kot ugotavlja Tina Volk s Kmetijskega inštituta Slovenije, »odziv maloprodajnih cen na rast kmetijskih cen je večinoma večji, kot je pri zniževanjih cen kmetijskih pridelkov«.
Za ekonomista Igorja Mastena so prenosi cen po verigi relativno hitri, surovine pa »relativno majhna determinanta končne variante cen«. Kot ugotavlja, veriga deluje tako, da se na podražitve surovin avtomatično pribije odstotek podražitve, tako lahko tudi 50-odstotna marža v trgovini vzame svojo ceno.
Zgovorna študija
Študija, ki je pokazala padanje tržnega deleža največjih treh trgovcev (Mercator, Spar, Tuš) na račun diskontnih trgovcev (Hofer, Lidl), je pokazala tudi, da so povprečne bruto trgovske marže (razlika med vrednostjo prodajanega blaga in njegovimi nabavnimi cenami) v Sloveniji kar tretjino višje od povprečja EU.
Nekaj podatkov: pri svinjskem stegnu je povprečna bruto trgovska marža skoraj 260 odstotkov, pri fermentiranih izdelkih (jogurti) 85, pri moki 80, pri osnovnem belem kruhu 76 odstotkov, testeninah skoraj 53 odstotkov, podobna je tudi pri mleku.
Diskontni trgovci iz tujine, ki so se prilagodili visokim maržam domačih trgovcev, so produktivnejši, in kot ugotavlja Aljoša Feldin z ljubljanske EF, uspešno jemljejo deleže trem največjim (Mercator, Spar, Tuš). Napoveduje, da bodo diskontni trgovci, ki jim gre v prid tudi kriza, še naprej na pohodu.
Anomalije v sistemu cen
Aleš Kuhar z biotehniške fakultete, ki je v raziskavi preverjal poslovne prakse pri določanju cen, pravi, da so odnosi v verigi zaznamovani s simptomi premoči odjemalca. »Največji učinek prehranskega kodeksa je uvedba neto-neto cen, ki so preglednejše od prej veljavnega sistema, ki je temeljil na rabatih. Toda s tem še nismo povsem ustavili bohotne rabatne politike trgovcev, saj ti svojim dobaviteljem že postavljajo zahteve po dodatnih popustih, zlasti v obliki prispevkov za promocijo.
Mislim, da sistem neto-neto cene bolj koristi trgovcem kot živilcem, ker so si z njim znižali administrativne stroške, zato so tudi tako veselo drveli vanj.« Premoč do dobaviteljev, pri katerih se v primežu višjih cen surovin, ki jih plačujejo pridelovalcem doma (in na tujem trgu), cenovne škarje najbolj zapirajo, se kaže tudi v anomalijah, »ko trgovec zaračunava ali pa na neki način obračuna izvajanje normativno predpisanega sistema HACCP za blago kar dobavitelju tega blaga«. V naboru izkrivljanj so tudi upravljanje blagovnih skupin, vračila in zaračunani stroški računalniške izmenjave podatkov trgovca, kar po Kuharjevo kaže na dominacijo in neustrezen prenos presežnih stroškov na dobavitelje.
