V Ormožu bi znova gradili tovarno sladkorja

Ormož – Prihodnje dni bo razpisana, do začetka letošnjega decembra pa mora biti končana študija o upravičenosti ponovne gradnje tovarne sladkorja v Ormožu. Združenje pridelovalcev sladkorne pese pri tej zamisli podpirajo tako kmetijsko ministrstvo kot Kmetijsko-gospodarska zbornica in zadružna zveza, razkriva razpoloženje v slovenski kmetijski politiki predsednik združenja Miroslav Kosi.

»Študija bo dokument tudi za ministra in vlado, da do sredine prihodnjega leta v Bruslju zagovarjata odpravo pridelovalnih kvot za sladkor ali da vsaj za našo državo izpogajata izjemo. Če je Unija že sklenila, da morajo države povečati samopreskrbo, potem tudi mi s sladkorjem nimamo kaj čakati.«

V združenju je več kot 500 kmetov, ki imajo več kot 4000 hektarov njiv. Njim in tudi drugim sladkorna pesa v njivskem kolobarju zelo manjka; sama žita so na njive priklicala mnoge plevele, ki jih v prejšnjem kolobarju ni bilo. Zato so kmetje pripravljeni pri ponovni gradnji pomagati, saj dobre (nadzorne) četrtine investicije in lastništva ne bi prepustili nikomur drugemu. Izračunali so, da bi zlahka vračali petnajstletno posojilo za takšno naložbo.

Pozanimali so se tudi že za nakup preostalih 22 hektarov zemljišča, na katerem je stala prejšnja tovarna sladkorja, ki je s prodajo zadružnih deležev prešla v tuje roke, tuji lastniki pa so jo zaprli in razgradili, da so dobili evropski denar iz sklada za reformo trga s sladkorjem. Pri tem pa je Slovenija izgubila svoje pridelovalne kvote za sladkor. V združenju zdaj načrtujejo gradnjo nove tovarne za sto tisoč ton letne proizvodnje, kar bi povsem zadoščalo za slovensko letno potrošnjo sladkih kristalov.

Če bo študija pokazala nesporno upravičenost gradnje, bo treba počakati do sredine prihodnjega leta, da se bo Evropska unija odločila, kaj bo s kvotami v naslednjih petih letih. Če bi jim jih uspelo dobiti, bi začeli iskati investitorje, ki jih med obstoječimi evropskimi proizvajalci sladkorja zagotovo ne bo težko najti, saj zdaj ti žanjejo velike dobičke. Združenje pridelovalcev sladkorne pese se pri tem opira na izkušnje Irske, ki je po zaprtju svoje tovarne sladkorja 2006 zdaj pripravila podobno študijo o upravičenosti ponovne proizvodnje in potencialni investitorji so se začeli javljati kar sami. »Jasno pa smo vsem že dali vedeti, da država pri gradnji ormoške tovarne ne bo sodelovala,« poudarja Kosi.

Pridelovanje sladkorne pese zahteva določeno znanje, ki so ga naši kmetje že pridobili in ga še imajo. Po vstopu v Unijo pa bližnji hrvaški kmetje že zdaj ponujajo svoje njive za pridelavo sladkorne pese, saj je ta bila in je še vedno kraljica polj z najvišjim zaslužkom po hektaru. Da se pridelava sladkorja zagotovo izplača, dokazuje tudi pozivanje avstrijske vlade, naj njihovi kmetje povečujejo pridelavo, obenem pa se Avstrija menda zanima za pridelavo tehnične sladkorne pese na slovenskih njivah, da bi torej sladkorno peso pridelovali za avstrijske bioplinarne. Toda za naše kmete to ni ekonomsko zanimivo. Junija je v slovenskem parlamentu poslanec Franc Jurša, prejšnji predsednik združenja pridelovalcev sladkorne pese, postavil poslansko vprašanje o ponovni gradnji tovarne sladkorja in dobil odgovor, da vlada takšna prizadevanja podpira. Ministrstvo za kmetijstvo, zbornica in zveza pa to potrjujejo, saj so pripravljeni pri študiji o upravičenosti ponovne gradnje sodelovati s svojimi uporabnimi in že zbranimi podatki.