Tema dneva: Kakor jim drago

Na včerajšnji skupščini največje slovenske družbe bi bilo edino presenečenje, če se ne bi zgodilo nič mimo objavljenega dnevnega reda in vnaprej pripravljenih predlogov sklepov.

Objavljeno
31. avgust 2005 12.01
Potem ko smo se mediji in javnost zadnje tedne še posebej vneto trapili z ugibanji o mogočih in manj verjetnih scenarijih lastniških, nadzorniških, upravljalskih in kapitalskih sprememb v Mercatorju, bi bilo na včerajšnji skupščini te največje slovenske družbe edino presenečenje, če se ne bi zgodilo nič mimo objavljenega dnevnega reda in vnaprej pripravljenih predlogov sklepov. Tovrstnega presenečenja torej ni bilo. Za dramaturški zaplet sta po pričakovanju poskrbela Kad in Sod (Matjaž Gantar je očitno že dvignil roke in se z Mercatorjem ne gre več), ki sta nadaljevala nemarno padalsko prakso novih nadzorniških predlogov neposredno na seji skupščine.

Svoje zgražanje nad načinom delovanja državnih lastnikov je zelo nazorno izrazil že predsednik uprave Mercatorja; tako kot večini menedžerjev stare šole se mu zdi tako ravnanje nepošteno, netaktno, izraz nezaupanja upravi (kljub zelo dobrim poslovnim rezultatom, h katerim ti lastniki niso imeli nobenih pripomb). Pa ni vse samo v obliki oziroma načinu, vsaj v primeru Mercatorja ne.

Nemara res predstavniki Kada in Soda tudi sami do zadnjega trenutka niso vedeli, katera imena bi posredovali – ker pač delajo »iz rok v usta«, ker dolgo traja, da uskladijo interese, da pridejo do uravnotežene strukture, kot je dejal Toplak. Govoril je o strukturi nadzornega sveta, v resnici pa gre seveda za lastniško strukturo, izhajajočo iz kapitalskih transakcij, ki so nemara že sklenjene ali se še sklepajo, pa jih skrbniki državnega premoženja za zdaj še zanikajo in prikrivajo. Razgaljajo pa jih prav danes izvoljena imena: dve na primer, Sušinski in Čuk, sta blizu najožjega vodstva Istrabenza, Šega pa je svetovalec uprave Pivovarne Laško. Obe družbi javno priznavata ambicije za vstop v lastništvo Mercatorja, k dokapitalizaciji pa nista bili povabljeni. Tako bo, kot kaže, država opravila še ta posel, po svoji priljubljeni praksi vstopila še globlje, zgolj in samo zato, da bo potem lahko skozi glavna vrata izstopila (iz gospodarstva).

Vprašanje za bližnjo prihodnost pa je, kaj se bo dogajalo z Mercatorjem in koliko časa bo premočrtni Janković kljuboval zelo verjetnim poskusom vmešavanja v tržno politiko. Na koncu bo naredil, kar »bo sam hotel«.

Preberite v tiskani izdaji Dela