Angelci in filozofi

Pri založbi Sanje je izšla zbirka humoresk in satir Franja Frančiča Barufa in kažin z obilico istrskega občutja tako svetovljanskosti kot zakotnosti.

Tisti spremljevalci tukajšnjega leposlovja, ki kolikor toliko dobro poznajo opus pisatelja Franja Frančiča, in tudi marsikateri drugi pregledovalci knjižnih novitet so ob njegovem izboru »humoresk in satir« z istrskorečnim naslovom Barufa in kažin po mojem mnenju lahko malce presenečeni. Sam sem zelo zelo občasno v Slovenskih novicah prebral katerega od njegovih kratkih, humorno zasukanih besedilc, za to plat avtorjevega početja sem torej nekako vedel, a spisi, zbrani v Barufi in kažinu, učinkujejo povsem drugače kot naključno branje iz tabloidne sredice, na enem mestu zbrani in nanizani tako rekoč sami od sebe proizvajajo poseben kontekst, predvsem pa šele kot enotno intoniran niz razkrivajo posebno avtorjevo obzorje, poseben pogled.

Rahlo presenečenje za bralce doslejšnjih Frančičevih knjig je namreč ravno generalni ton teh »humoresk in satir«, ki seveda ne upoštevajo povsem tradicionalnih žanrskih pravil: v tej prozi nenadoma ni najti za Frančičevo umetnost pripovedovanja sicer značilnih temnih tonov, s kakršnimi je izrisoval zgodbe o vsakršnih »zgubah«, obstrancih, običajno povsem zapitih kritikastrih vsega obstoječega, ki svojo filozofijo prodajajo v najrazličnejših špelunkah in kantinah. Prav tako je v (i)zbranih besedilih povsem v drugem planu – ali pa je sploh ni opaziti – njihova spolnost, tu in tam se nezmožnost zapitih protagonistov zanjo omenja le kot ilustracija siceršnje neuspešnosti tega posebnega sloja obmorsko-istrskih kreatur.

Podobno je – domnevam da zaradi zapovedane kratkosti posameznih besedil – odmišljena oziroma odpravljena podrobnejša karakterizacija nastopajočih: pripovedovalec, pomota in kozmična pomota Pino, Dino, Enzo Nazionale, čistokrvni Istran Dževad Šačirbegović in drugi učinkujejo kot liki iz komorne predstave, »šteje« le tisto, kar so zmožni izstreliti iz glave hitro, stoje za točilnim pultom, med enim in drugim požirkom. In prav tam, na »terenu«, v špelunki pri oštirki Angelci so se po pripovedovalčevi oziroma poročevalčevi volji zmožni zaplesti tudi v posebno igro in si privoščiti dvojno optiko: načeloma se iz posameznih »primerov« svetli na primer prepričanje, da je zatekanje v alkoholizem sicer nesrečna, skoraj usodna in neodpravljiva slovenska posebnost, po drugi strani pa je več kot zabavno, da na to namigujejo izjave nikogar drugega kot popolnoma zapitih vaških filozofov.

In kaj jih – njih ali pa poročevalca iz Istre, kot se sam imenuje – najbolj žalosti? Skoraj vse v ljubi domovini, od politikov vseh baž, tranzicijskih povzpetnežev prek obmorskega turizma in puhlega potrošništva do slovenskih praznikov in običajev, povezanih z njimi, razburja ga/jih tudi pomanjkanje ekološke zavesti, vsakršni kulturni klani in še marsikaj. Takole med vrsticami in med kozarci in litri popitih »psihosubstanc« popridigajo o vsem, a iz svojega risa – se zdi – ne morejo. Pravzaprav drugače: podobno kot alter ego Charlesa Bukowskega so s svojim načinom soočanja s svetom načeloma zadovoljni, če jih kaj skrbi, je to nenačelnost ali pa pomanjkanje alkohola. Načeloma kar oboje hkrati. Potemtakem niso nič drugega kot angelci in filozofi v enem, zmorejo priznati, da nikakor niso popolni in tega tudi nikdar ne zahtevajo od drugih, a na kriterije ne pozabljajo. In v tem je videti njihovo veliko moralnost. Bolj ko so pri tleh, več imajo povedati o vsem tistem, kar manjka tako njim kot večini pohlepnega in zagovednega plebsa.

Avtor spremnega besedila Denis Poniž se ni zmotil, ko je zapisal, da »Frančič prikazuje svet, ki je bolj kot kdaj koli ujet v globoka protislovja in nesmisle, ki se rojevajo v praznih, pohlepnih glavah. Spisek neumnosti je dolg, saj se razteza od drobnih nerodnosti, ki so v svojem bistvu tako človeške, da zaslužijo ob smehu tudi občudovanje, do gromozanskih neumnosti, ki presegajo posameznika in odkrivajo skupne poteze 'plemena', ki si noče priznati, da ni niti izvoljeno ljudstvo in še manj posebnost zgodovine, vredna izjemne pozornosti, občudovanja in slave.« Res, Frančičevi junaki so neodvisneži, včasih malce naivni komentatorji, ki pa vendar kažejo s prstom na resnico. Frančičeve »humoreske in satire« v tem smislu nikakor niso obstranske zadeve, ki bi jih lahko pometli z oznako priložnostno pisanje za rumeni tisk, saj tematsko pomembno in subtilno razširjajo »doseg« Frančičeve siceršnje proze in so pri tem kljub lahkotnemu slogu, ki je kdaj tudi čisto na robu spodobnosti, nenavadno učinkovite, čeprav se na prvo branje lahko zdi, da niso kaj posebnega. Še najbolj pa k razburljivemu pobralnemu vtisu prispeva sposobnost njegovih robatih protagonistov za sočutje in odprtost za vse in vsakogar. Vkalupljeni s svojimi malimi problemčki igrajo veliko igro. Tako prepričljivo, da so lahko vzor. Branje, ki najbrž nikogar ne more pustiti hladnega.